Neomejen dostop | že od 9,99€
»Prelepo kuliso okoli sebe je med drugim močno razdejala pobesnela Kamniška Bistrica,« berem v Delovi oktobrski prilogi o jesenskih počitnicah. »Narava je zahtevala velike obresti,« ugotavljajo v slovenski Katoliški cerkvi. Take in podobne izjave berem skoraj vsak dan vse od avgustovske poplave v Savinjski dolini in drugod. Novinarji in tisti, ki so doživeli povodenj in škodo, z jezo krivijo »naravo« za škodo, ki jim jo je naredila.
Želel bi si, da vsaj novinarji tega ne bi več pisali na tak način. To je tako, kot če bi jaz rekel: zabijal sem žebelj v steno, da obesim sliko, pa me je zlobno kladivo udarilo po prstu!
Voda in narava nista ne besni ne podivjani. Narava je popolnoma ravnodušna do človeka. Vseeno ji je, če postavljamo tovarne in hiše skoraj v struge naših rek (ki so vse, razen Drave in Mure, hudourniki) in če gradimo ceste tik ob rekah. Tudi ne reče nič, če delamo bloke na močvirju, ki skoraj redno poplavlja (Črna vas pri Ljubljani).
Narava se obnaša v skladu z zakoni težnosti, termodinamike in elektromagnetizma in verjetno še z nekaterimi drugimi. Ne bere slovenske ustave, zakonov, lokacijskih načrtov, letnega proračuna in sploh ničesar v uradnem listu. Zase ne išče nobenih koristi in ne potrebuje denarja ali obresti na vloženi kapital. Ni ji potrebno in ne more poslušati naših zahtev, kje hočemo in moramo zgraditi stavbe, ker se to ujema z našimi občinskimi načrti in ker je to najlažje in najcenejše. Ko je primerno vreme z dovolj dežja, nam mirno pokaže, zakaj naj ji raje pustimo prostor ...
Nekateri ljudje ločujejo naravo na tisto, kar je uredil in zgradil človek, in na »neokrnjeno naravo«. Vendar menim, da tega ni mogoče ločiti. Tudi mi smo del narave, a s to razliko, da si domišljamo, da nam mora iti vse tako, kot si želimo – vedno mora biti 20 stopinj Celzija, brez večjih padavin, brez snega in ledu, reke morajo teči v svoji strugi, potresov ne sme biti in Ljubljansko barje ne sme poplavljati. Vse mora biti usklajeno z našimi željami in profitom. Nihče nam v šoli (ali pa smo zavestno pozabili) ni povedal, da to ne gre. Na žalost (ali pa na srečo) še nismo tako močni, da bi ves planet uredili po svojih željah. Še medsebojnih razprtij ne znamo urediti ...
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji