Rumenega lepotca je po vsej Evropi lovilo staro in mlado

Spomladi, ko travnike preplavijo cvetice, postanejo ti krasne pisane preproge. Ponekod z rumenimi cvetovi že na daleč izstopa pomladanski jeglič, rastlina, ki je zanimala že avtorja teorije evolucije Charlesa Darwina. Pomladanske jegliče so zadnjih nekaj let skupaj z laično javnostjo »lovili« raziskovalci iz vse Evrope.

Pomladanski jeglič (Primula veris) je trajnica, ki raste in cveti na istem mestu več let in marsikje naznanja pomlad. Ne redko ga kdo zamenja s trobentico oziroma navadnim jegličem (Primula vulgaris) in drugimi sorodnimi vrstami, saj so si nekatere precej podobne.

Pomladanski jeglič cveti od marca do maja in raste skoraj po vsej Evropi in v Aziji, in sicer na sončnih travnikih, ob gozdnih mejah in po grmovnatih predelih v gorskem svetu. Običajno v nižinah cveti že aprila ali celo marca, cvetenje nato sorazmerno z nadmorsko višino traja do konca maja.

V hladnejših okoljih, predvsem više v hribih, lahko cveti tudi do sredine junija. V Estoniji je začela ta rastlinska vrsta izginjati, zato so dali tamkajšnji raziskovalci pobudo za projekt Iščemo pomladanske jegliče, s katerim bi zaščitili rumenega lepotca ter opozorili na pomen izginjanja ne le omenjene vrste, pač pa tudi drugih. V naravi namreč nobena vrsta ni nepomembna, četudi je majhna in (le) na videz brez vpliva na svojo okolico. Estonci so leta 2019 pridobili podatke o 220.000 osebkih jegličev z več kot 1700 lokacij, nato pa so se odločili, da bodo razširili raziskavo na vso Evropo.

V letih 2021 in 2022 (med pandemijo torej) so v lovu na pomladanski jeglič sodelovali prostovoljke in prostovoljci iz 30 evropskih držav, ki so pridobili podatke za več kot 5200 populacij rastline. V Sloveniji so bili v kampanjo vključeni Univerza na Primorskem, Botanični vrt Univerze v Ljubljani in program Ekošola. Izsledke raziskave so januarja letos objavili v reviji Journal of Ecology.

In kaj so pokazali? »Majhne populacije so genetsko bolj osiromašene. Raziskava je pokazala tudi, da se pri pomladanskih jegličih pojavlja skoraj deset odstotkov več cvetov oblike S kot oblike L,« je pojasnila ena od koordinatoric projekta pri nas, predstojnica Oddelka za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem Živa Fišer. Takšno neravnovesje pa ni dobrodošlo.

Cvetovi S in cvetovi L

Pomladanski jeglič je heterostilen, kar pomeni, da v naravi najdemo cvetove dveh oblik – S in L. Pri prvih je v središču opaziti pet prašnic, medtem ko je pri obliki L navzven vidna samo ena okrogla struktura, in sicer zgornji del pestiča, imenovan brazda. Oblika S je krajše poimenovanje za cvetove s kratkimi pestiči (S izhaja iz angleške besede short), ki so skriti med venčnimi listi, medtem ko so moški razmnoževalni organi – prašniki – daljši in vidni od zgoraj.

Oblika L pomeni različico z dolgim (angl. long) pestičem, tako vidnim tudi navzven, in krajšimi prašniki, skritimi med venčnimi listi. Za uspešno razmnoževanje morajo pomladanski jegliči oblike L svoj cvetni prah razširiti na primerke oblike S in obratno. Rastlina se namreč ne more oprašiti sama.

Navzkrižno opraševanje med različnimi vrstami cvetov dodatno spodbuja izmenjavo genskega materiala in tako povečuje gensko raznovrstnost. Visoka genska raznovrstnost pa je zelo pomemben dejavnik pri ohranjanju sposobnosti preživetja in dolgoročne odpornosti rastlin.

Na vprašanje, kdo oprašuje pomladanske jegliče, je Živa Fišer odgovorila, da so to najpogosteje čebele in čmrlji. In kje je sama »lovila« pomladanski jeglič? »Pri nas ga je veliko na Banjški planoti, v okolici Čepovana in v Trnovskem gozdu – na nekoliko višjih legah torej,« je pojasnila raziskovalka. Prav neravnovesje med številom cvetov oblike S – teh je bilo več tam, kjer so poletni meseci bolj deževni in raba tal intenzivnejša, pa tudi tam, kjer so rastišča bliže človeškim bivališčem – in L je pokazalo, da smo morda priča evolucijskim spremembam, je pojasnila Fišerjeva.

Vsako takšno neravnovesje v naravi ima določene posledice. V primeru pomladanskega jegliča gre za oteženo navzkrižno opraševanje v manjših populacijah, kar lahko, kot je še dodala Živa Fišer, »vodi do nadaljnjega upada vrste, ki je v nekaterih državah ogrožena«. Če pa je vzrok za te presenetljive rezultate kje drugje, bodo to (morda) odstrle prihodnje raziskave.

Kako je zbiranje podatkov po Evropi sploh potekalo? Lov na jeglič je bil precej preprost, navodila so raziskovalci objavili tudi na posebej za to ustvarjeni spletni strani. »Lovci« so morali v naravi poiskati rastline in si ogledati njihove cvetove ter pri 100 rastlinah pregledati, ali imajo cvetove oblike S ali L.

Podatke so nato vnesli v aplikacijo oziroma jih posredovali na obrazcu. Še eden od pomembnih vidikov projekta Iščemo pomladanske jegliče je bila prav vključitev prebivalcev oziroma prostovoljcev v zbiranje podatkov. Tako imenovana citizen science ali občanska znanost je priljubljen način, da se splošna (laična) javnost vključi v pomembne znanstvene projekte, saj se lahko – vsaj v tem konkretnem projektu – otroci in odrasli od blizu poučijo o izginjanju rastlinskih vrst.

Drastične spremembe v krajini oziroma nepravilno upravljanje travnikov namreč lahko privedejo do izginjanja posameznih rastlin, v Estoniji se je to zgodilo s pomladanskim jegličem.

Blanka Ravnjak iz Botaničnega vrta je že pred leti, ko se je v Sloveniji začel lov na rastlino, opozorila, da pri nas pomladanski jeglič še ne izginja, a se to ob nepravilnem upravljanju travnikov lahko hitro zgodi. Če bomo travnike prehitro kosili, jih pustili, da se zarastejo, ali jih obširno gnojili, je pot do iztrebljenja rastline lahko kratka.