V nadaljevanju preberite:

Od pet do 13 odstotkov smrti žensk po vsem svetu je posledica zapletov zaradi nevarnega – nezakonitega – splava. Večina od njih se zgodi v državah v razvoju. In kljub temu nekateri še zmeraj nasprotujejo splavu. Umirajo pač – ženske. Od leta 2000 je 38 držav spremenilo svoj zakon o pravici do splava in vse, razen ene so splav naredile bolj dostopen.

Razlaga, da bo posegov z restrikcijami manj, ni pravilna. Le ženske bodo pogosteje umirale. Tiste, ki preživijo, skorajda povsod čakata stigma in/ali družbeno obsojanje. BBC je pred kratkim pisal o 23-letni Argentinki, ki so ji dali tabletko za prekinitev nosečnosti. Ko je izločila nosečniško tkivo, so ga medicinske sestre dale v kozarec in ji ga pomolile pred obraz, rekoč: »To bi lahko bil tvoj otrok.« Splav nikoli ni bil in nikoli ne bo samo vprašanje javnega zdravja. Vedno je bil in vedno bo vprašanje ideologije, politike, prepričanja, da nekdo – moški – lahko odloča o telesu nekoga drugega – ženske.