Razgrajevanje temeljev socialne države

Prva vlada v samostojni Sloveniji pod vodstvom Lojzeta Peterleta je sprejela integralni državni proračun, v katerega sta bila vključena zdravstveni in pokojninski sistem. Od takrat imamo ne glede na stranke, ki so in ki sodelujejo v vladi, težave s pokojninskim in še bolj z zdravstvenim sistemom. Še posebej se zaostrijo zadeve takrat, ko v vladi sodelujejo krščanski demokrati. Vseeno, kako se imenujejo.

Na programski konferenci, ki jo je imela NSi 5. marca v Celju, smo slišali tudi to programsko usmeritev: »Uveljavili bomo javno zdravstvo namesto sedanjega državnega«. Kakšno sprenevedanje! Če imamo zdaj državno zdravstvo, je torej dodatno zdravstveno zavarovanje del davčnega sistema. Pobirajo pa ga zavarovalnice, in ne davkarija?!

Že doslej je imela stranka NSi med svojimi znanimi usmeritvah, ki jih je tudi poskušala realizirati, načela, ki so daleč od ustavne maksime, da imamo socialno državo – in še dlje od kakšne solidarnosti v državi, pa tudi zunaj državnih meja (na primer glede beguncev iz Srednjega vzhoda!).

Poglejmo nekatere trditve te stranke, ki jih ponavljajo iz leta v leto:

1. »Država je slab gospodar.«

Največkrat slišana iztočnica za opravičevanje razprodaje državnega premoženja. Za upravljanje, gospodarjenje s premoženjem, veljajo enake zakonitosti tako za privatno kot za državno lastnino: vse je odvisno od ljudi, njihove strokovnosti in odgovornosti. Slovenski politiki so v zadnjih tridesetih letih dokazovali, da za kaj takega niso bili ne odgovorni in ne usposobljeni, so si pa prilaščali vse, kar so si mogli in upali. Tujcem so razprodali banke, največji del industrijskih zmogljivosti in zdaj razprodajajo še naše turistične objekte. Državljani, v zadnjem času tudi civilno družbene organizacije, se takšni politiki upirajo. Opravičila politikov so pa vedno enaka: država je slab gospodar. Ampak bolj so nesposobni, bolj se oklepajo oblasti.

2. »Znižajmo davčne obremenitve.«

Zakaj pa jih ne bi kar odpravili, saj to so izvedli tudi boljševiki, ki so s tem zagotovili vsesplošno revščino? Skandinavske države imajo visoke davčne obremenitve, pa tudi visoko razvito socialno državo, izobraževanje in zdravstvo. Zmanjševanje davkov posledično prizadene najbolj občutljive sloje prebivalstva, zmanjša urejenost države, solidarnost in … varnost.

3. »Povečujmo naložbe v obrambo.«

Brez dvoma je treba vzdrževati in izboljševati varnost države. Še nikoli ni bila na nižji ravni, kot je v zadnjih letih. Tu ni problem v moštvenem sestavu, ampak v njenem sistemu, in sicer v razmerju med lastno obrambno sposobnostjo in potrebami, ki jih zahteva zavezništvo. Tega se najmanj zavedajo politiki, ki kar naprej vpijejo o domovini, na državo pa ne mislijo in se vdajajo tujim interesom. S tem dolgoročno omejujejo državno varnost, in to ne samo vojaško, ampak vsesplošno.

4. »Zdravstveno in socialno varnost države moramo prenoviti.«

Že po naravi se kapitalistično gospodarstvo loči od socialnega. Slednje skrbi za polno zaposlenost in na osnovi tega ureja socialno varnost. Kapitalistično pa ne izhaja iz državne socialne urejenosti, pač pa iz nekakšne pomoči revežem, ki so na dnu preživetja. Posledica in zunanji znak takšne urejenosti je nastanek množice civilnih organizacij, ki s svojim delovanjem iščejo sredstva donatorjev, ki jih potem namenjajo ljudem. Vladajoča politika se pri tem drži ob strani, jim ne pomaga, pač pa jih celo zavira. Na področju zdravstvene varnosti pa kar naprej in naprej postavljajo zahteve za vzpostavitev večjega števila konkurenčnih zavarovalnic, namesto da bi imeli program za zadostne finančne vire za delovanje zdravstvene blagajne. Na vsak način hočejo v zdravstvu uveljaviti tržni sistem (zavarovalnice) namesto solidarnostnega, ki ga imamo in bi ga bilo treba izboljšati. Podobno je s pokojninskim sistemom, kjer ta stranka pridiga o uveljavitvi večjega števila (spet) zavarovalnic. Torej stran od koncepta, ki se je dokazal za uspešnega, odkar ga je v devetnajstem stoletju uveljavil nemški železni kancler Bismarck.

Vtikanje teh politikov v sistem izobraževanja pa je že nedostojno in dolgoročno škodljivo – to področje prikazati v enem odstavku je nemogoče.

Stranka s takšnimi usmeritvami je retrogradna, spada v Franc Jožefovo Avstrijo, v kateri je veljalo načelo: Za vero, dom, cesarja!