Projekt Baragovega semenišča se končno premika (2)

Novinarka Manja Pušnik je pod zgornjim naslovom napisala obsežnejše poročilo o problematiki Baragovega semenišča (Delo, 24. februarja, stran 11), katerega obnova naj bi se že kmalu začela. Vmesni naslov v prispevku Plečnik se je avtorstvu menda odpovedal zahteva seveda strokovno nedvoumno pojasnilo. V knjigi Plečnik in jaz (Pisma Jožeta Plečnika Antonu Suhadolcu; Suhadolčevi spomini na Plečnika, Založništvo tržaškega tiska, Trst 1985) sem se s komentarji v opombah na več mestih dotaknil vprašanja zamirajočega prijateljstva med Plečnikom in Suhadolcem in razlogov zanj, posebej v okoliščinah začetkov zidave Baragovega.

Naj navedem nekaj Suhadolčevih navedb iz rokopisa njegovih spominov, ki so ga leta 2002 prepisali v računalniški format Tatjana Kastelic Suhadolc, Matej Suhadolc in Anton Suhadolc, sin inženirja Antona Suhadolca: »Najina srečanja s Plečnikom so bila leta 1936 in 1937 že zelo redka in nisem skoro nič vedel, kaj se je v njegovi delavnici godilo v tem času (str. 50) (…) Gospodar semenišča v Ljubljani je bil Gros, ki me je dobro poznal od zidave na podstrešju tega semenišča (ob stolnici, op. P. K.), in enkrat pove, da bom jaz vodil dela na novem semenišču Baragovo. Zelo sem se začudil, ker mi Plečnik o tem ni črhnil besedice (…)« Nekaj pozneje (str. 54) pomenljivo dodaja: »Ko smo začeli zidati Baragovo, je Plečnik vzel v službo Tomaža Štruklja, Plečnikovega učenca (tu se je Suhadolcu zapisalo – v službo ga je vzel gradbenik Anton Mavrič, op. P. K.). Temu sem jaz strogo naročil, naj se v vseh nejasnostih pogovori s Plečnikom. Ali je on to storil ali ne, ne vem. Vem le, da se je čutil Plečnik kot snovatelj cele zgradbe zapostavljenega in je meni, mislim, leta 1938 pisal, da je za njega Baragovo mrtva stvar (…)«

Vendar je Plečnik vsaj na začetku zidave še vedno ohranjal neposredni stik s Suhadolcem. Ta se je začela julija 1937 z osrednjim objektom kapele in s kinodvorano pod njo. Tedaj, verjetno pozno jeseni leta 1937, je Plečnik poslal Suhadolcu načrt s podrobnimi navodili, kako urediti prostore filmskega operaterja, in v katerem ne kaže prav nobene nejevolje ali zamere. (Plečnik in jaz, nav. delo, str. 113). Toda leta 1938 so se odnosi med vpletenimi tako skazili, da je Plečnik poslal Suhadolcu na razglednici, datirani 25. 12. 1938, tole sporočilo, ki ga navajam v celoti: »Dragi prijatelj! Hvaležen za ljubeznive pozdrave, vračam te najprisrčnejše. Od takrat, ko so z banovine prišli po načrt Baragovega, ne vem, kaj je z njimi. Nikoga nisem povpraševal, nikdo doslej o stvari poročal. Več kot leto dni nisem bil v končinah sv. Krištofa. Na najinega prijatelja gospoda F. (Finžgarja, op. P. K.) mogoče danes teden nepričakovano, meni neprijetno vprašanje, odgovoril sem, vem, nekoliko vehementno, da ne morem reči, če se zida po mojih planih. Če pa se zida, vrši se to brez mojega ponovnega obdelovanja, brez mojih detajlov etc. Pol ure na to bilo je v meni zopet tiho. Baragovo je meni mrlič – Bog daj, da je Vam vsem življenje. Ne govorimo več o tem. Spoštljivo Plečnik«

Konec leta 1938 je arhitekt Plečnik (na fotografiji iz njegove hiše v Trnovem) poslal inženirju Suhadolci sporočilo: (...)Od takrat, ko so z banovine prišli po načrt Baragovega, ne vem, kaj je z njimi.« FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO

Po vsem zapisanem je očitno, da je bil Plečnik razočaran in prizadet nad načinom izvajanja projekta, ni pa se odrekel avtorstvu. Tudi mu ga nihče ni poskušal odvzeti. Suhadolc, ki se je moral v pomanjkanju sporazumevanja med akterji na Baragovem v marsičem odločati sam, mu vseskozi priznava status avtorja, »snovatelja cele zgradbe«. In to je pri vsej stvari, ko sta Mestna občina Ljubljana in Zbornica za arhitekturo in prostor razpisali javni natečaj za dozidavo kompleksa, bistveno. Udeleženci natečaja se morajo zato do temeljne zasnove, do ohranjenih, po Plečniku izvedenih prostorov in detajlov in onih, ki jih je prispeval s svojo adaptacijo nekaterih ključnih prostorov arhitekt Anton Bitenc, vesti odgovorno, premišljeno in predvsem spoštljivo. Nikakor si ne bi smeli privoščiti tistega, kar si je privoščil s projektom za prenovo Plečnikovega stadiona Joc Pečečnik s svojimi arhitekti, pri katerem je celo podžupan MOL leta in leta zagovarjal povsem neprimerne posege na stadionu, češ da gre pri njem za manj pomembno Plečnikovo delo. Motil se je, da se bolj ne bi mogel.

Naj sklenem z mislijo, da je Plečnik svoj monumentalni valj Baragovega na severni strani prislonil na objekt, ki naj bi tedaj formiral zalom po njem načrtovane nove Linhartove ceste. Sama zgradba s svojimi volumni in poudarki bi utegnila biti dobro izhodišče za udeležence natečaja, pri čemer ne bi smeli prezreti, da se jim hkrati zaradi povsem spremenjenih razmer v prostoru in obsežnega praznega prostora ponuja ureditev monumentalnega parterja z novo vstopno osjo v celotni kompleks. In še: v času, ko so za potrebe VII. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije na Gospodarskem razstavišču leta 1958 podrli cerkvi sv. Cirila in Metoda in sv. Krištofa, so ob tem znižali mali arkadni zvonik nad osrednjo kapelo v prečnem traktu Baragovega (tudi ta je verjetno prirediteljem kongresa deloval preveč »cerkveno«). Ponuja se odlična priložnost za njegovo rekonstrukcijo.