Odprto pismo: Odprimo Bežigrajski stadion!

Letos mineva 150 let od Plečnikovega rojstva. To naj bi nas navdajalo s slovesnim občutjem, še posebej zaradi lanskoletnega vpisa »Del Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka« na Unescov seznam svetovne dediščine. Namesto tega pa nas skrbi dejstvo, da je tudi pomembna stvaritev tega svetovnega arhitekturnega mojstra že leta žrtev partikularnih zasebnih interesov, ki nam krojijo mestno okolje.

Zaprti in zanemarjeni Bežigrajski stadion je poleg degradiranja delov Tivolija in preteče prenove Centralne tržnice simptom dvolične prostorske politike, ki se po eni strani hvali s Plečnikovo dediščino in jo uspešno trži, po drugi strani pa jo, če so zasebni interesi dovolj močni, brez zadržkov zapira, privatizira, prepušča propadu ali celo aktivno uničuje.

Za razrešitev, ki bi ohranila Plečnikove objekte v javni lasti ali rabi, bo verjetno potrebno še precej časa in energije. Kljub temu ne smemo dopustiti, da bi v vmesnem času etapno zmagali zagovorniki privatizacije, preziranja javnega interesa in krčenja javnega prostora. Z vsakim dnem, ko so Plečnikovi ambienti nedostopni ali pa so se jim izvorni programi radikalno spremenili, se Plečnikova dediščina bolj odtujuje javni sferi.

Plečnikov stadion je že več kot petnajst let zaprt za javnost. Njegovo stanje je dokaz, da je zapiranje, prepuščanje počasnemu propadu in omejevanje dostopa do kulturne dediščine le nekoliko manj uničujoče kot njeno rušenje. Zato pričakujemo vsaj dogovor o javni rabi stadiona v času razreševanja prihodnosti projekta Bežigrajski športni park (Bežigrajski športni park, d. o. o., je javno-zasebno partnerstvo med Elektrončkom, d. o. o., MOL in Olimpijskim komitejem Slovenije).

Plečnikov stadion je spomenik državnega pomena (10. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena), za katere velja zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ta od lastnika oziroma upravljavca zahteva odgovornost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter spoštovanje javnega dostopa.

ZVKD-1 opredeljuje:

– v 2. členu: javno korist varstva dediščine (»varstvo dediščine je v javno korist«), ki obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine in informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, celostno ohranjanje dediščine kot tudi sodelovanje javnosti v zadevah varstva;

– v 4. členu: pravice in dolžnosti, kjer je kot prva pravica navedena: »Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.«

Še natančneje odnos lastnika v razmerju do javnosti določa 57. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena: »Lastnik in upravljavec spomenika morata javnosti omogočati dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne osnovne namembnosti.«

Plečnikov stadion ne propada sam od sebe, pač pa ga uničuje (ob)lastniška oddvojitev od javnega prostora. Status quo že deset let in več koristi le posameznikom, ki bi radi na ruševinah skupne dediščine pridobili ugodno parcelo za zasebno investicijo. Z odprtjem stadiona pa bi se že danes lahko uresničila omenjena pravica vsakogar do uživanja kulturne dediščine in prispevanja k njeni bogatitvi. Tako bi javnosti dali priložnost, da dokaže, da je zmožna dejavno ustaviti propadanje Plečnikovega ambienta in mu ponovno zagotoviti mestotvorno vsebino tudi v obdobju, ko čakamo na obnovo spomenika.

Podpisniki se zavzemamo za čimprejšnjo strokovno obnovo spomenika v izvirni obliki, predvsem pa za brezpogojno javno dostopnost. Obenem se kot del angažirane civilne družbe prostovoljno ponujamo, da bomo med čakanjem na sodne in druge odločitve v zvezi s Plečnikovim stadionom vzpostavili začasno skrbništvo območja in zaustavljali njegovo propadanje, denimo z zavarovanjem nevarnih delov spomenika in košnjo trave.

Za začetek bomo organizirali javno tribuno z zainteresirano javnostjo, lokalno skupnostjo, strokovnjaki in trenutnimi lastniki, na kateri bi oblikovali izhodišča za premostitveni model upravljanja Bežigrajskega stadiona v korist javni dostopnosti. Stadion bi po zavarovanju nevarnih predelov lahko postal odprt javni rekreacijski park po vzoru preizkušenih praks v Ljubljani in v tujini (npr. nekdanje berlinsko letališče Tempelhof idr.). Bežigrajski stadion lahko postane središče družabnega in športnega življenja, ki bo v dobrobit skupnosti, posebej v luči dogodkov preteklih let.

Spremenimo status quo in odprimo Bežigrajski stadion, da bo že tukaj in zdaj ponovno del mesta!

Doslej so podpise podpore in sodelovanja prispevali: MAO (Mladinska aktivistična organizacija); PIU, Zavod za vizualno umetnost; Mladi za podnebno pravičnost; CEDRA – društvo Center za družbeno raziskovanje; ADDK – Aktiv delavcev in delavk v kulturi; Zavod Maska; Bunker Ljubljana; Samoorganizirana skupnost ŠS6; Prostorož; Društvo Enabanda – Policy Lab; Združenje Aufhebung; Društvo za teoretsko psihoanalizo; KUD Obrat; Protestival; Focus, društvo za sonaraven razvoj; Nonument Group; MoTA – Museum of Transitory Art; Sonica Festival; Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL; Platforma Landezine; Društvo za interpretacijo dediščine Zlata kanglica; Društvo arhitektov Ljubljana; Kvadratni meter, umetniško-aktivistični kolektiv; Preoblikovalnica; KUD Police Dubove; Zveza Modro-bela ptica; Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa; Mestni center mobilnosti; Knjižnica partizanske in borčevske literature Savsko naselje; Zavod Bob.