Stopiti pred Plečnikov baldahin, ki ga ni več, in v druge nevidne hiše

Leta 1961, ko so v Ljubljani začeli graditi podvoze pod železniškimi tiri in so progo premaknili globlje proti parku Tivoli, sta iz mestne panorame izginila dva arhitekturna objekta s podpisoma pomembnih arhitektov – Jakopičev paviljon arhitekta Maksa Fabianija iz leta 1908 in vhodni baldahin na letno telovadišče arhitekta Jožeta Plečnika iz leta 1934. Zadnjega z aplikacijo obuja projekt Nevidne hiše, z uporabo QR-kode pa se je »pred Plečnikovim baldahinom« mogoče tudi fotografirati.

Na začetku Lattermanovega drevoreda – pred rolkarskim parkom in parkiriščem v parku Tivoliju in s pogledom proti razrušenemu kopališču Ilirija – je poslej nameščena QR-koda s pripisom www.nevidnehise.si/baldahin. Uporabnika, ki jo posname z mobilnikom, vrne v pravo časovno kapsulo.

QR-koda s pripisom www.nevidnehise.si/baldahin je nameščena na začetku Lattermanovega drevoreda – pred rolkarskim parkom in parkiriščem v parku Tivoliju in s pogledom proti razrušenemu kopališču Ilirija. FOTO: arhiv Odprtih hiš Slovenije

Na zaslonu se namreč skupaj z realno sliko tamkajšnjega zelenja pojavi Plečnikov vhodni baldahin v letno telovadišče ljubljanskih Sokolov z ograjo, ki sta bila končana avgusta leta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Četudi že 61 let ne obstaja, pa se je mogoče pred baldahinom celo fotografirati in sliko poslati kot nekakšno e-razglednico. Kogar zanima več o tej za mnoge pozabljeni arhitekturi, se o njej na spletnem naslovu www.nevidnehise.si lahko pouči v poljudno napisanem strokovnem članku arhitekta Andreja Hrauskega.

Za začetek Plečnik

»Ker mineva 150-letnica Plečnikovega rojstva, smo se odločili, da bomo začeli predstavitev njegovih projektov, predvsem zato, ker jih veliko sploh ni bilo izvedenih ali pa so bili porušeni. Izbrali smo dva mogoče malo manj znana projekta: vstopni baldahin v telovadišče in palačo Vzajemne zavarovalnice (današnje Zavarovalnice Triglav) na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Ogled njene notranjosti, ki je sicer za širšo javnost zaprta, smo omejenemu številu obiskovalcev že omogočili v okviru festivala Odprte hiše Slovenije, a tako si jo bo lahko 'ogledal' slehernik,« je povedala arhitektka Eva Eržen z Zavoda za prostorsko inovativnost, ki prireja festival.

Tudi notranjost zavarovalnice, prav tako stavbe z začetka 30. let 20. stoletja, pri kateri se je Plečnik zgledoval po Zacherlovi hiši na Dunaju, bo predstavljena s QR-kodo. Na fasado objekta jo bodo namestili predvidoma do konca letošnjega leta, v virtualnem ogledu pa se bo mogoče prek 360-stopinjskih fotografij sprehoditi skozi najbolj značilne prostore te palače: Plečnikovo sejno sobo, ki je bila najprej v Plečnikovem objektu, potem pa so jo prestavili v sosednji objekt njegovega učenca Franceta Tomažiča, prenovljene prostore, ki jih je načrtoval arhitekturni biro Arrea, ter precej edinstveno stopnišče. Tudi tega so predstavili z dvema 360-stopinjskima pogledoma, pri katerih je mogoče pogledovati tudi od zgoraj navzdol ali obratno ter se predvsem seznaniti s Plečnikovo izjemno rešitvijo njegove umestitve v nepravi kot.

Ko bo na fasadi poslovne stavbe Zavarovalnice Triglav predvidoma do konca letošnjega leta nameščena QR-koda, bo mogoče »vstopiti« v njeno notranjost. FOTO: dokumentacija MGML/Plečnikova zbirka

Da bi čutili tudi genius loci

»Nevidne hiše so logično nadaljevanje Odprtih hiš Slovenije, pri katerih postavljamo v ospredje, da obiščemo lokacijo, začutimo genius loci in tudi arhitekturo z vsemi čutili. Vselej se pogovarjamo tudi o tem, kaj je bilo prej tukaj, kaj se je porušilo in kaj ne. Arhitektura se plasti in uči sama iz sebe, tako se slogi razvijajo naprej, temeljno poznavanje vseh plasti preteklosti arhitekture, na katerih temelji tudi delo sodobnih arhitektov, pa smo hoteli predstaviti na zanimiv način tudi širši javnosti,« je o projektu povedala direktorica festivala OHS Lenka Kavčič.

Iz ljubljanskega Tivolija je poslej mogoče poslati tudi svojevrstno e-razglednico: s Plečnikovim baldahinom, ki ga danes ni več. FOTO: arhiv Odprtih hiš Slovenije

Vsa njihova prizadevanja, tako festival OHS, zbir kakovostne slovenske arhitekture na njihovi spletni strani kot tudi razstave in posveti, zdaj pa še Nevidne hiše – predstavitev prvih dveh znamenitosti je sofinanciralo ministrstvo za kulturo –, so usmerjena predvsem v vzpostavljanje participativne in odgovorne družbe ozaveščenih posameznikov, v kateri vsak po svoje najbolje pripomore k razvoju ali varovanju prostora.

Pa je ideja izvirna? »Ko je bil pred približno desetletjem v Ljubljani kongres Mednarodnega muzejskega sveta ICOM, ki ga je gostil MAO, sem spoznala pilotni projekt Zgodovinskega muzeja Chicago, ki je bil narejen ob 150. obletnici velikega požara. Leta 1871 je ta prizadel mesto. Izdelali so predstavitev, ki je poskušala z novo tehnologijo reproducirati impresivno izkušnjo iz 19. stoletja. To nas je spodbudilo k razmišljanju v tej smeri. Pri OHS se z varovanjem kulturne dediščine veliko ukvarjamo, s takšnimi interpretacijami pa jo lahko 'varujemo' tudi na sodoben način,« je odgovorila sogovornica.

Programska vodja OHS Eva Eržen je še poudarila, da je sicer virtualnih predstavitev vedno več, a so običajno zgolj parcialne. Nekaj se predstavi, potem morda tudi pozabi, sami pa podobno kot pri OHS poskušajo zgraditi zbirko, nekakšen vedno dostopen arhiv, ki se lahko nadgrajuje v neskončnost.

Na seznamu projekti iz vse Slovenije

Vsaka od izbranih arhitektur naj bi bila v projektu Nevidne hiše predstavljena nekoliko drugače. Računalniški prikaz: Items

Vsak projekt bo sicer predstavljen nekoliko drugače. Osredotočajo se na specifike projekta in glede na to izberejo predstavitvene tehnike; za vizualizacije in digitalne predstavitve so angažirali oblikovalski kolektiv Items. »Pri baldahinu, denimo, je dvojna predstavitev, poleg te v prostoru še na spletni strani www.nevidne hiše – z zgodovinskimi dejstvi in arhivskimi fotografijami Plečnikove zbirke (Muzej in galerije mesta Ljubljane) ter strokovnim člankom Andreja Hrauskega. Pri palači Vzajemne zavarovalnice pa smo črpali iz podatkov Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Plečnikove zbirke. Sodelovali smo tudi s konservatorjem Vidom Klančarjem, ki je pripravil konservatorski načrt za obnovo prostorov. Veliko smo črpali iz njegovega zapisa in se posvetovali z njim ter si pomagali z bogatim arhivom zavarovalnice,« je povzela Eva Eržen.

V nadaljevanju si želijo podobno predstaviti po tri ali štiri znamenitosti na leto iz vse Slovenije. Na seznamu so Učne delavnice za ljubljanskim Bežigradom Savina Severja, Klub poslancev Marka Župančiča za današnjo Moderno galerijo, Fabianijev Paviljon Riharda Jakopiča v ljubljanskem Tivoliju, prav tako Severjev Gorenjski sejem v Kranju in kranjskogorski hotel Prisank Janeza Lajovica. Radi pa bi predstavili tudi vstopna vrata/stolpnice Edvarda Ravnikarja na Trgu republike z višino, ki je bila prvotno zamišljena, sta dodali sogovornici.

A se ne bodo ustavili le pri stavbah, ki jih ni več, temveč želijo predstaviti neuresničene oziroma utopične projekte pa tudi stavbe, za katere že imamo (zmagovalne natečajne) načrte, vendar se njihova gradnja odmika v nedorečeno prihodnost. »Pomembno se nam zdi prebivalce ozaveščati, kaj se dogaja v njihovem kraju, saj se natečaji izvedejo, stroka večinoma ve za zmagovalne rešitve, nekateri pridejo v medije in se o njih tudi nekaj govori, toda širša javnost pogosto ne ve povsem natančno, kaj se v njihovem prostoru dogaja. Prav za stavbe, ki jih še ni, pa so načrtovane, manjka vmesni člen, ki bi ozavestil prebivalce, kaj se bo v njihovem prostoru dogajalo, in omogočal, da se o tem pogovarjajo in izrazijo mnenje. Javni diskurz se običajno začne šele, ko se nekaj že začne graditi,« je dejala Eva Eržen.

Palačo Vzajemne zavarovalnice (današnje Zavarovalnice Triglav) si bo od zdaj tudi od znotraj lahko ogledal vsak. FOTO: arhiv Odprtih hiš Slovenije

Kdo se še spomni Kolizeja?

Lenka Kavčič je spomnila na prav tako porušeni bližnji Kolizej, na katerega smo po letih zevanja velike luknje v prostoru in ob gradnji nove soseske Palais & Villa Schellenburg že pozabili. »Pozabili smo že, da je bil tam. O vrednosti porušenega se je vedno treba preizpraševati, v nekaterih primerih je celo bolje, da se je porušilo. Lahko je bilo porušeno mejnik v arhitekturi preteklosti, ki je spodbudil druge projekte, da so krenili v sodobnejšo razvojno smer. Želimo naplastiti zgodovinski prostorski spomin; prostor je skupna, a omejena dobrina, ki jo je treba spoštovati,« je sklenila arhitektka Lenka Kavčič.