Probleme v zdravstvu je najprej treba poznati in razumeti

Zakoni in drugi predpisi s področja zdravstva se vedno sprejemajo v pisarnah, uradih, na ministrstvih, vladi in končno v parlamentu. Tudi pri najnovejšem predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) – katerega sprejetje vsaj na vrat na nos ni potrebno in je trenutno najbolj vroča politična zdravstvena tema – ni nič drugače.

Da ne bi tako birokratsko in brez upoštevanja dejanskih razmer urejali probleme v zdravstvu, bi bilo za nekatere koristno, da bi se vsaj na kratko pridružili zdravstvenim ekipam v njihovih ustanovah ter se na lastne oči prepričali, kakšne so razmere za delo in s kakšnimi problemi se tam zaposleni srečujejo. Sicer bodo še naprej razpravljali in odločali zgolj v pisarnah, pravih problemov pa ne poznajo (ali le posredno) ter jih na lastni koži ne občutijo. Zato bi lahko rekli: Hic Rhodus, hic salta! (Tu pokaži, kaj znaš in zmoreš!).

Namesto da bi vsaj pri pomembnih spremembah v zdravstvu sodelovala strokovna združenja zdravstvenih delavcev in vodstva vsaj večjih zdravstvenih zavodov, ker le ti lahko kompetentno in na podlagi lastnih izkušenj predlagajo boljše rešitve, so ti večinoma bolj kot ne statisti. Pisarniški škrici sami tega pač ne morejo niti ne znajo. V bistvu ne razumejo že preprostega dejstva, da je celo v isti zdravstveni organizaciji delo po posameznih specialnostih precej različno in ga ni mogoče spreminjati kar na hitro brez temeljite razprave. Tako ni mogoče enačiti dela na internistični urgenci, kjer gre večinoma za bolnike s poslabšanji kroničnih bolezni in v manjši meri za urgentne primere, na primer s travmatološko urgenco, pa čeprav gre za delo v istem urgentnem bloku. Pa ne mislim na zahtevnost kliničnega problema, ampak na celokupno diagnostično in terapevtsko obravnavo.

Navedel bom lastne izkušnje, saj mi teh po toliko letih dela ne manjka, in mislim, da danes ni nič drugače, kot je bilo v moji aktivni delovni dobi.

Nemalokrat me je poklical ali celo obiskal kak vodstveni delavec in se čudil, čemu bolniki na urgenci tako dolgo in v tako velikem številu čakajo. Še več. Drznil si je celo predlagati (!), naj delamo hitreje, kot da ne bi imeli opravka z bolnimi ljudmi. Dosti lažje bi bilo delati, če bi tiste, ki potrebujejo hospitalizacijo, takoj sprejeli, kar pa v danih razmerah ni mogoče. Najtežje razmere so popoldne in se zavlečejo pozno v noč. Tipična značilnost nemogočih razmer je, denimo, internistična prva pomoč, ki je vse kaj drugega, kot piše v naslovu. Dejansko je to najbolj izpostavljen in najbolj obremenjen del UKC Ljubljana, saj so bolniki pogosto starejši z več boleznimi ali bolezenskimi stanji, ki zahtevajo kompleksnejšo internistično zdravstveno obravnavo izkušenega medicinskega osebja. Razpoložljivih bolniških postelj pa je odločno premalo in bolniki ležijo v velikem številu tudi po hodnikih brez stalnega ustreznega nadzora.

Zaposleni na tem oddelku in v drugih urgentnih centrih si zaslužijo le priznanje za prizadevnost in kolikor toliko človeka vredno oskrbo. Po njihovi zaslugi vsaj urgentni bolniki ne čakajo. In kot je najbrž razumljivo, se zdravljenje pogosto začne že na urgenci, kar je seveda prav. Čakanje na pregled niti ni tako kritično, večji problem je čakanje na rezultate preiskav, ki jih je treba včasih ponavljati, predvsem pa je problem sprejem bolnikov zaradi pomanjkanja prostih posteljnih zmogljivosti povsod v Ljubljani in tudi v drugih bolnišnicah. In ker je delo od prihoda do odhoda med seboj povezano, je razumljivo, da hitrejši »obrat« bolnikov ni mogoč, ker mnogi potrebujejo več časa ter bolj ali manj stalni nadzor. Zato bi bila pomoč odločevalcev predvsem to, da bi se osredotočili na reševanje resničnih problemov. A dokler vodstva zdravstvenih zavodov ne bodo imela več možnosti in vzvodov samostojnega odločanja tudi o tem, koliko je delo posameznega zdravnika »vredno«, kar konec koncev velja tudi za vse druge zaposlene, in bo temu ustrezno delo tudi nagrajeno, se bodo težave samo slabšale. Vse navedeno velja tako za primarno kot sekundarno raven zdravstvene oskrbe, ker je dobro ali slabo delovanje kateregakoli člena v verigi obravnave zelo povezano in ju ni mogoče ločiti med seboj.

Če je že zdaj toliko pripomb na ZZdej, najbrž res ni pametno za vsako ceno vztrajati pri spremembah, ki niso dovolj usklajene. Zato bi bilo treba upoštevati pregovor: Festina lente! (Hiti počasi!)