Predlog ustanovitve muzeja Jugoslavije (2)

Misli Mojce Pišek, pod zgornjim naslovom izražene v kolumni o hvalevredni ukinitvi muzeja slovenske samostojnosti in prepotrebnosti muzeja Jugoslavije, so vredne vse pozornosti (Delo, 27. januarja, stran 7). Ali jim lahko dodam nekaj podatkov in predlogov?

Novi muzej, ki bo deloval namesto dosedanjih dveh, ukinjenih (novejše zgodovine in samostojnosti), je pravkar dobil poglavarko, ki bo odslej skrbela za te zadeve. Mogoče bi se Nataša Robežnik lahko zgledovala pri predhodnikih izpred četrt stoletja in se konstruktivno odzvala na kritične misli Piškove? S tem bi ponovila zanimivo gesto iz leta 1998, ko je pisatelj Drago Jančar positnaril, da je nova stalna razstava o slovenski usodi v 20. stoletju enostranska, ne pove kaj bistvenega, zlasti pa še naprej skriva celo vrsto tragedij. Takole se je povzel leta 2019: »Kaj ko bi, sem vprašal, poleg starih radijskih aparatov pokazali tudi mikrofone v zidu Kocbekovega in mnogih drugih stanovanj, zasliševalske celice ali delovna taborišča za ženske, politične obsojenke? Glasno sem pomislil, da bi bilo treba postaviti alternativno razstavo, na kateri bomo poleg veselja na ljubljanskih ulicah videli tudi teharsko taborišče, roške jame, poleg kipov Kardelja, Tita in Mačka tudi obsojence z dachauskih procesov, poleg bombonov s črto tudi obložene magacine povojne politične elite, poleg štafet in parad tudi prepovedane revije in časopise …« Zapisal je še, da je po svetu videl veliko razstav starih škatel in koles, ampak … No, dobil je presenetljiv odgovor, naj kar postavi svojo vizijo razstave. Kar se je potem zares zgodilo. Od konca novembra 1998 do konca januarja 1999 je bila v nekdanjem Muzeju ljudske revolucije razstava Temna stran meseca.

Mogoče bi bilo prav zanimivo, ko bi 25. obletnico Temne strani meseca proslavili z novim pogledom nove generacije in s tako poživljajočim motivom: Kje ste, dobri stari časi?! Paradni, veseli, polni delovnih zmag?!

Na še eno obletnico sem se spomnila. Leta 1983 je stekla daljša razprava o sodobni zgodovinski zavesti. Vasko Simoniti, ki je bil na temni strani meseca glavni Jančarjev pomočnik, je tedaj zatrdil: »Vsaka generacija ponovno prevrednoti in dopolnjuje posamezna zgodovinska obdobja.« Temu se verjetno ni odpovedal. In verjetno ne bi nasprotoval tovrstni akciji, tudi ko bi še sedel v pisarni, ki jo zdaj zaseda Asta Vrečko. Kaj bi si mislil, pa nekako slutim, ko berem tožbo, da »nobeden od muzejev ne pripoveduje o tem, da je hrana na mizah v preteklosti že bila lokalna«. Kar nujno terja popravo zgodovinske krivice. Res bi bilo zanimivo izvedeti, kako se generacije spreminjajo, kaj se jim zdi pomembno, usodno, kaj se jim zdi »dobra zgodba za muzej«.

Preden sklenem, še nekaj spodbudnih pripomb. Če bi se ekipa Pišek in tovarišija lotila projekta, bi imela razmeroma lahko delo, saj je že iz Jančarjeve stare pritožbe razvidno, da v muzejih ni manjkalo dokazov za delovne zmage, proizvodne dosežke, udarniške rekorde in podobno. Vsekakor bi jim bilo lažje kot naši ekipi, saj smo iskali stvari, ki so jih skrivali, pričevanja, ki so jih prepovedovali, papirje, ki so jih uničevali, mleli, zažigali. V zvezi s hrano mi prideta na misel samo dva eksponata, a zdi se mi, da sta oba spravljena v nastajajočem novejšem in sodobnem muzeju. To je precej pokvečena šefla, ki sem jo našla v kazenskem taborišču Verdreng, drugo pa je straniščna poezija Ljube Prenner, ki je temu kraju rekla Fajndrek.