Pitna voda obalnega območja na drugem tiru

V poslednjem tednu pred božično-novoletnimi prazniki so številni mediji osvetlili probleme slovenskega črpanja kohezijskih sredstev, s katerimi ima v veliki meri opraviti Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK). Kohezijska sredstva seveda niso drobtinice, govora je o milijardah evrov. Jedro problema črpanja teh sredstev se, tako kaže, suče okoli slabega informacijskega sistema v nekaterih predelih oblasti. Vendar je vmes nanesla beseda tudi o 'pomanjkanju projektnih predlogov', s katerimi bi do kohezijskih sredstev lahko prišli. Hkrati pa lahko beremo, da se še vedno najdejo občine, ki zmorejo dovolj razuma ter upoštevajo tisto znano o slogi in moči in se kohezijskih skladov lotijo skupaj. Tako smo v Delu, 19. decembra 2018, na strani 8 lahko prebrali, da namerava pet občin Zgornje Dravske doline s kohezijskimi sredstvi (50 mio €) urejati vodno oskrbo svojega območja.

Seveda se ob branju te novice ne moremo upreti, da se ne bi vprašali, ali je res nemogoče pridobiti kohezijska sredstva za projekt zagotavljanja trajnega in zanesljivega vodnega vira tudi za obalne občine. Za območje, ki je turistično najintenzivnejše in katero občuti akutno pomanjkanje vode v poletnem obdobju, ko vode praktično 'ni'. V bližnji bodočnosti bo vode nedvomno še manj, porabnikov, beri turistov, pa v tem poletnem obdobju največ. Ali jih bo tudi vedno več z debelimi denarnicami, tako kot si želi turistično gospodarstvo, bomo še videli. Seveda se turistično gospodarstvo, podobno kot drugo gospodarstvo, nekako požvižga na težave vodne oskrbe in se raje seli tja, kjer je osnovna infrastruktura razpoložljiva. Ta mora biti za turizem skupaj z 'naravnimi lepotami' že na voljo.

Brez stališč o pomanjkanju vode

Zaskrbljujoča je tudi popolna (javna) odsotnost stališč obalnih občin v zvezi s pomanjkanjem pitne vode. Morda je temu tako, ker že vsa ta leta za zaloge pitne vode tako ali drugače skrbi medobčinski Rižanski vodovod (RV), tudi na račun cene, ki je zasoljena z mnogimi dodatki, za katere RV sicer ni odgovoren, jih pa 'mora' obračunati. Občinskim uradništvom se tako ni potrebno dogovarjati in iskati poti za izboljšanje stanja. Prav tako se jim očitno ne zdi potrebno zahtevati pojasnila o razlogih za popolno indiferentnost države pri zagotavljanju stabilnega vira pitne vode iz zaledja in nenazadnje o razlogih za opustitev projekta, ki je predvidel zagotavljanje vode iz akumulacije Padež.

Ob tem se je le treba spomniti, da so se projektne aktivnosti za pridobitev dolgoročnega vodnega vira za obalno območje pričele leta 2001 na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP), a so se žalostno končale konec leta 2006. Leta 2001 se je pričela izvajati študija primerjalne analize vseh možnih enajstih virov pitne vode v regiji, kot najugodnejša je bila tedaj ocenjena varianta reke Reke z akumulacijo Padež. To je sprejel Projektni svet na MOP. V začetku oktobra 2003 sta se pričela postopka umeščanja v prostor ter priprave državnega prostorskega načrta. Sledila je priprava dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in potrditve vloge za sofinanciranje iz Kohezijskega sklada. Do konca leta 2006 je bila zaključena idejna zasnova in pridobljeno pozitivno mnenje na okoljsko poročilo za najugodnejšo varianto akumulacije Suhorica in odvzem vode iz reke Reke, kar bi zagotovilo napajanje vseh treh vodovodnih sistemov v regiji.

Namesto, da bi postopek speljali do konca in se lotili gradnje, je bila kar na lepem sprejeta odločitev o reviziji celotne projektne dokumentacije. Morda zaradi javnega prepiranja o 'najboljših variantah'. Junija 2007 je bilo podano ekspertno mnenje tujega podjetja, ki pa sploh ni pregledalo vseh različnih projektnih rešitev in variant, ampak je imelo 'na mizi' zgolj en predlog zagotovitve vodnega vira, ki pa je bil že v predhodnem postopku ovržen kot tehnično neizvedljiv. Zakaj je bilo temu tako, kdo je za to poskrbel, kateri interesi so bili prisotni? Seveda je tudi revizijsko mnenje potrdilo neustreznost rešitve, ki so jo proučevali. Tako je padlo v vodo 'rezerviranih' 70 mio € za zagotovljen vodni vir (Padež, po domače zapisano) za obalno območje. Ne vemo, če so sredstva bila porabljena za vodno oskrbo, vsekakor pa so bili ti denarci porabljeni 'po celi Sloveniji' za 'številne druge potrebe'. Kdo je za to odgovoren? Okostnjaki so zagotovo še v omarah in bodo padli ven prej ali slej.

Žalosten konec financiranja

Po žalostnem koncu financiranja vodnega vira iz 'kohezijskih skladov' (ali res ni več možnosti za to?) je RV v zadnjem desetletju obupno iskal alternativne možnosti pridobivanja pitne vode, s čimer bi se izognil kupovanju vode od virov v sosednjih državah, oz. v sosednjih omrežjih in bi se s tem tudi izognil odvisnosti od drugih omrežij. Seveda se je ob tem zagledal tudi v morje. Pridobivanje pitne vode iz morja namreč ni nič novega. Ekonomski izračun je pokazal, da bi bil postopek razsoljevanja morske vode cenejši od obstoječih nakupov. Tako pridemo do problema, ki žuli podpisnika tega sporočila in bi moral pošteno žuliti še koga.

V pridobivanje pitne vode iz morja so prisiljene države, kjer je dež izjema in ne pravilo, kjer so struge rek in potokov desetletja suhe in kjer noji nimajo problemov s tiščanjem glave v pesek. Slednjega je pri naših odločevalcih namreč na pretek. Poleg tega je za razliko od omenjenih držav Slovenija v zaledju zagotovo med najbolj vodnatimi državami severne poloble in če je česa pri nas na pretek, je to voda.

Obrata razsoljevanja ni smiselno postavljati, če ta ni zmožen zagotoviti pretoka pitne vode vsaj 100 l/s, kar je med petino in četrtino potreb (celo do 460 l/s) po pitni vodi v obdobju, ko je obalno območje napolnjeno s turisti in malo manj s cekini. Najučinkovitejši obrati razsoljevanja temeljijo na principu reverzne osmoze, ki pravi: za pretok 100 l/s pitne vode je potrebno črpati 200 l/s morske vode. Stranski produkt tega postopka pa je tudi ustvarjanje slanice – vode, ki ima dvakratno slanost od slanosti morske vode in ima enak pretok kot pridobljena pitna voda, tj. 100 l/s.

Zaenkrat še ni jasne ekonomske računice, kaj bi se naj s slanico počelo. Zato je preprosto 'planirano' to, kar običajno počenjajo v 'sušnih' državah - slanico spustijo v morje na 'najustreznejšem' mestu, pri nas to pomeni v Koprski zaliv. V tem primeru je pričakovati izpust slanice na tako lokacijo v zalivu, da bi bilo morsko okolje, vključno z življenjem v njem, čim manj ogroženo. A slednje je v tako omejenem in relativno slabo pretočnem prostoru težko doseči. V okolici izpusta seveda nič ne preživi in težave so povsod tam, do koder se po morskem dnu priplazi slanica. V Koprskem zalivu imamo edino rastišče pozejdonke v Tržaškem zalivu. Imamo zelo omejena območja travnikov in algalnih združb, ki se že sedaj ne morejo pohvaliti z idealnimi življenjskimi pogoji zaradi sedimentacije, sidranja, gradenj, odplak in še česa. Da ne omenjamo škode za morsko življenje, ali bolje, za celovitost prehrambnega spleta, ki bi jo povzročilo črpanje 200 l/s, oz. dnevno kakšnih 24.500 kubičnih metrov morske vode. Z obratom razsoljevanja se namreč uniči 'vse živo' v teh kubikih, saj v nasprotnem primeru take vode ni moč piti.

S skupnimi močmi do trajenga vira

Morda bi še razumeli, čeprav težko, tovrstne ambicije vpletanja v morski prostor, če bi te bile osamljene. Vendar, ne pozabimo, da bi naj do leta 2020 Slovenija zagotovila 10 % varovanih morskih območij (sedaj jih je 0,6 %), saj je podpisala Konvencijo o biološki raznovrstnosti. Z Morsko direktivo se je zavezala, da bo v morju zagotovila dobro okoljsko stanje, s Habitatno direktivo pa, da bo zagotavljala ugodno ohranitveno stanje že omenjene pozejdonke, delfinov, morskih želv, leščurjev, podvodnih grebenov in še česa. Hkrati je očitno za naše območje 'normalno', da bi naj do leta 2030 v koprskem pristanišču praktično podvojili pretovor iz obstoječih 19 mio ton in da podobne ambicije gojijo tudi v Trstu in Tržiču. Kako se bo s tem 'podvojil' tudi tovorni pomorski promet v Tržaškem zalivu in kako gre to skupaj z življenjem v varovanih območjih, ki morajo biti v nekaj letih več kot podeseterjena, tega zaenkrat ne ve še nihče. Seveda nihče tudi ne ve, kako bi se naj v tem ukleščenem morskem prostoru obneslo izpuščanje slanice iz obrata za razsoljevanje, in kakšne posledice za morsko okolje bi imelo vsakodnevno črpanje 200 l/s morske vode. Morda vedo na MOP? Na SVRK?

Spodaj podpisana apelirava tako na občinske organe oblasti kot na državne organe, ki so odgovorni tako za črpanje kohezijskih sredstev, kot tudi za uresničevanje omenjenih naravovarstvenih zavez, pri čemer večino leta pozabijo na morje. Apeliramo, da 'dajo skupaj glave' in s pomočjo kohezijskih skladov realizirajo projekt zagotavljanja trajnega vira pitne vode iz zaledja. Seveda je nekdo odgovoren, da tega vira iz zaledja obalno območje že sedaj nima in morda bi na to temo lahko ustanovili še eno parlamentarno komisijo. A morda 'toča še ni šla čisto mimo' in je zato pomembneje, kdo bo odgovoren za pomanjkanje zalednega vira pitne vode in kdo, da projekta zagotavljanja vira pitne vode iz zaledja ne bo v nacionalnih in regionalnih programskih dokumentih za naslednje programsko obdobje.