Omalovaževanje Plečnikovega leta (3)

K pisanju me je spodbudil gospod Aljaž Arih, vodja Slovenskega kulturno-informacijskega centra na Dunaju, s svojim pismom, objavljenim 15. decembra na 7. strani Dela. V njem je ostro protestiral proti arh. Matevžu Grandi, ki je v kolumni z zgornjim naslovom negativno ocenil delo centra v Plečnikovem letu.

Ne zagovarjam gospoda Grande, ker vem, da zna svoje stališče dobro pojasniti tudi sam. Glede na to, da se že več kot pol stoletja ukvarjam s preučevanjem našega največjega arhitekta, naj mi bo dovoljeno, da se pridružim njegovi upravičeni kritiki. Kakor se morda hudo sliši, Slovenija Plečnika v tujini predstavlja s samimi diletanti in amaterji, ki niso niti pet minut preživeli v kakem arhivu in o arhitektu ne vedo tako rekoč nič več kot kdorkoli drug. Plečnik je v avstrijskih strokovnih krogih dobro znan in tujega občinstva zato ni mogoče pitati z našimi domačimi puhlicami, o katerih mislimo, da so velepomembne. Ob velikih dunajskih razstavah Plečnikovega učitelja Otta Wagnerja, Josefa Hoffmanna in nekaterih drugih je treba vedeti, da je naš arhitekt izšel iz istega ustvarjalnega okolja, ki ga je zaznamovalo za vse življenje. Če hočemo v resnici promovirati našega arhitekta, bomo v prihodnje razstave in simpozije morali prepustiti tistim, ki o njem v resnici nekaj vedo. Tega bi se morali zavedati tudi v našem kulturno-informacijskem centru, preden se prepustijo samohvali.

Vse, kar zdaj na novo izumljamo, je bilo že veliko pravilneje in bolje predstavljeno z velikima razstavama v Parizu (1986) in v Pragi (1996). Mnogi od sedanjih kuratorjev tedaj še niso bili niti rojeni, stvari zato ne poznajo in so očitno prepričani, da je treba spet začeti na začetku, predvsem pa jih moti vse, kar je bilo narejenega pred njimi.