Plečnikovo leto in Tivoli

Plečnikovo leto ima najmanj dva obraza. Na eni strani doživlja umetnik zasluženo promocijo in hvalo ter manj spretno, plehko turistično obravnavo ob priznanju Unesca. Na drugi strani se za premišljenimi Plečnikovimi deli skriva nove urbanistične in konservatorske napake ter nekatere manj potrebne ambicije arhitektov, ki demagoško sami ali s pomočjo prijateljev privilegirano tolmačijo svojo nadgradnjo slavnega predhodnika.

Preureditev letnega gledališča, ki je bilo v Križankah pravkar prezastrešeno v vseletno gledališče, se stopnjuje v nenujne preureditve Tivolija. Zakaj se ambiciozni načrtovalci ne usmerijo v vsaj začasno ureditev arene Bežigrajskega stadiona v vsem dostopen prireditveni prostor, če je odprtih gledališč premalo?

Predlagana nova ureditev v Tivoliju, manj ali bolj dobronamerna, je vprašljiva po tem, ko je MOL le nekaj deset metrov stran zgledno prenovil Švicarijo in pred njo uredil veliko peščeno (prireditveno) ploščad. Manjka samo nekaj klopi. Oder je že tam, z vsemi pritiklinami in kuliso objekta vred.

Travnati zatrep nekdanjega gledališča v Tivoliju bi morali, preden se tam karkoli razkopava ali zakopava, preveriti s predhodno pripravljenim konservatorskim načrtom, ki ga predpisuje državni odlok v 56. členu. Celostna priprava in razgrnitev osnutka tega dokumenta bi bila dobrodošla za vsestransko izmenjavo mnenj strokovnjakov, vključno z vsemi, ki zaskrbljeno podpisujejo javna pisma. Vse drugo je prehitevanje in nelegalno reševanje mimo pravno veljavnega državnega odloka. Tivoli z rakastimi pozidavami robov, od zanemarjenih plečnikovskih stopnišč pri Čadu do degradiranih Plečnikovih stopnic pri sv. Jerneju, z na črno urejenimi barakami okrepčevalnic ob zamreženih igriščih pod Halo Tivoli ponuja še veliko možnosti izboljšav parka in Plečnikovih zasnov, preden se ureja dodatno gledališko ploščad.

Nove ureditve bi morali previdno in premišljeno iskati na natečajih.