Avtorja članka s tem naslovom prof. dr. Vlado Malačič in mag. Robert Turk v prispevku z naslovom Pitna voda obalnega območja na drugem tiru sprašujeta, zakaj ni realizirana rešitev Rižanskega vodovoda (RV), ki jo je že leta 2003 sprejel Projektni svet na MOP, leta 2006 pa je bila zaključena idejna zasnova in pridobljeno pozitivno okoljsko mnenje za tako imenovano »najugodnejšo« varianto z akumulacijo Suhorica (mali Padež) in odvzem vode iz Reke, kar bi zagotovilo napajanje vseh treh vodovodov v regiji.

Pravo vprašanje je, kdo je odgovoren

Avtorja bi se morala v resnici vprašati, kdo je odgovoren za 100 milijonov evrov veliko škodo, ker namreč ministrstvo za okolje in prostor (MOP), ki za državo upravlja z vodami, že 30 let ne izda soglasja, da bi vodo iz dveh akumulacij uporabili za vodovod – po navedbah direktorja je samo izguba Rižanskega vodovoda 50 milijonov evrov že zato, ker nimajo dovolj lastne vode, upoštevati pa je treba še izgubo države z obrestmi vred v 30 letih neizkoriščenih akumulacij na Molji in Klivniku.
Za »najugodnejšo« rešitev, o kateri sprašujeta dr. Malačič in mag. Turk, torej za vodo iz nove akumulacije na Suhorici (Padežu), bi država danes, po predračunu projektantov, plačala 87 milijonov evrov, z omenjeno škodo, ki je že nastala, pa 187 milijonov evrov. Molja in Klivnik pa bi ostali še naprej neizkoriščeni, čeprav imata z Rižano za pokritje primanjkljaja 500 litrov v sekundi vode dovolj za 50 let. Priključitev obeh akumulacij na vse tri vodovode prek rezervoarja na Rodiku pa stane danes 22,7 milijona evrov.

Aktivnosti za pridobitev dolgoročnega vodnega vira z raziskavami in projekti se niso pričele leta 2001, kot omenita avtorja članka, ampak že v 60. letih prejšnjega stoletja. Že leta je VGI Vodnogospodarski inštitut RS za dolgoročno rešitev pitne vode predstavil dva vodnogospodarsko in naravovarstveno alternativna projekta: za vodo iz velike, večnamenske vodne akumulacije Veliki Padež in cenejšega (samo za pitno vodo) iz Malnov, vodnega izvira kraške ponikalnice Unca na Planinskem polju.

Že na reviziji teh projektov leta 1990 je bilo postavljeno vprašanje, zakaj bi gradili novo akumulacijo na Padežu ali 50 kilometrov dolgi cevovod iz Malnov do Kopra, če imata že neizkoriščeni akumulaciji na Molji in Klivniku z vodo iz Rižane več kot dovolj zmogljivosti za vse tri vodovode (rižanskega, kraškega in ilirsko-bistriškega), da pokrijeta poletni primanjkljaj 500 litrov v sekundi, in to za 50 let. Po tej reviziji so oba projekta, za Malne in Veliki Padež, opustili. Predlagane uporabe Molje in Klivnika pa niso sprejeli, čeprav imata, kot rečeno, dovolj vode za pokritje deficita vodovoda. Ne zadostita pa napačnemu predpisu MOP, po katerem morata akumulaciji v Reki zagotoviti minimalni pretok 1388 litrov v sekundi.

Po ekohidrološkem stališču prof. dr. M. Brillyja, predstavnika Unesca v Sloveniji, pa »poseganje v naravne pretoke Reke, ki so manjši od 800 litrov na sekundo, ni dopustno zaradi po Unescu zaščitenih Škocjanskih jam«. (M. Brilly, Gradbeni vestnik št. 58. oktober 2009, str. 261.)

Napačne zahteve in utemeljitve

Dolgoletne meritve pretokov Reke pokažejo, da nobena od omenjenih zahtev ni utemeljena, ker so izmerjeni naravni nizki pretoki Reke mnogo manjši od predpisanih. V suši, kot je bila leta 2003, pa je Reka kar 58 dni ostala brez vode.
Projektanti (to je pet doktorjev znanosti) po njihovem »najugodnejše rešitve« s Suhorico (Padež), s to 57 metrov visoko zemeljsko pregrado v Parku Škocjanskih jam, omenjenih dejstev v prid Molje in Klivnika v svojem projektu Oskrba s pitno vodo Slovenske Istre in zalednega krasa IEI 2006 (IEI Instituta za ekološki inženiring in Katedre za splošno hidrotehniko na FGG Univerze v Ljubljani z njenim predstojnikom) nikakor ne vidijo. Tudi potem ne, ko so jih leta 2007 na zahtevo računskega sodišča s potrebnimi dokazi podprli še neodvisni tuji izvedenci.

O njej še danes v RV in na MOP ne dovolijo nobene strokovno regularne obravnave, javno pa nastopajo z napačnimi in neresničnimi trditvami, češ da »rešitev z Moljo in Klivnikom ne upošteva strogih okoljevarstvenih meril varovanja naravne dediščine na vplivnem območju parka Škocjanske jame, ki so glede rabe reke Reke izredno restriktivne. Z upoštevanjem vseh izhodišč in omejitev rabe reka Reka, kot edini vodni vir, niti bilančno in toliko bolj zaradi okoljevarstva ni ustrezna. S tem je bila potrjena tudi pravilnost odločitve o izgradnji akumulacije na pritoku Reke, pri čemer služi Reka zgolj kot dopolnilni vodni vir ob posebnih pogojih rabe in upoštevanju omejitev v prostoru.« (A. Kryžanowski, Poročilo skupine za spremljavo tega projekta za MOP dne 19. okt. 2006.)
Nobena od teh navedb projektantov Suhorice (z doktorati znanosti) ne drži – res je ravno nasprotno, kar trdijo.

Okoljevarstveno nista problematična Molja in Klivnik, ki sta 20 kilometrov oddaljena od Parka (zaščitenih) Škocjanskih jam (PŠ), ampak njihov projekt Suhorica (Padež), z novo nepotrebno akumulacijo in 57 m visoko zemeljsko pregrado z umetnim jezerom ter več metrov nihajočo vodno gladino. Njihova trditev, da rešitev z Moljo in Klivnikom ni bilančno ustrezna, da nimata dovolj vode, ni le napačna, ampak je za doktorje znanosti nedopustna in neodgovorna, saj gre za več kot 100 milijonov državnega denarja.

Mnenja tujih izvedencev

Navsezadnje je računsko sodišče leta 2006 zaradi velike razlike v ceni obeh rešitev zahtevalo, naj ju proučijo neodvisni tuji izvedenci (Institut für Wasserforschung GmbH iz Dortmunda in dresdenski Zentrum für Aangewandte Forschung und Technologie e. v. an der Hochschule fûr Technik und Wirtschaft Dresden), ki so si med izdelavo ekspertize ogledali razmere na mestu samem ter opravili informativne razgovore z RV, MOP in s predstavnikom Škocjanskih jam. V ekspertizi Review of the project Water Supply for Istria and the Coastal Region (2007) pa so rešitev z Moljo in Klivnikom natančno preverili in jo v celoti podprli. Rešitev s Suhorico s predpisom MOP za minimalne pretoke pa so z argumenti ovrgli.

Kljub tem dokazom je RV z istim inženirjem načrta Suhorice (Padeža) in njenimi projektanti KSH FGG podpisal pogodbo za novi projekt Ureditev oskrbe prebivalstva s pitno vodo Slovenske Istre in zalednega kraškega območja, ki je modifikacija napačnega projekt Suhorice z istimi napakami.

Tudi minister MOP prof. dr. Žarnić – enako njegovi nasledniki – ni upošteval  ugotovitev ekspertize izvedencev, ampak se je  odločil, čeprav ni strokovnjak za pitno vodo, in je z občinami 3. februarja 2012 podpisal Pogodbo o pripravi, izvedbi in obratovanju sistema oskrbe s pitno vodo Obale in Krasa, za enako napačni projekt. MOP, ki upravlja z vodami, pa je že leta 1996 s podpisom ministra sprekelo dokument št. 350-03-82/93pojasnilo: »Noben v republiki Sloveniji veljaven predpis ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo«.