O spomeniku osamosvojitve

Ideja, da bi v Ljubljani postavili spomenik osamosvojitve (SO), je stara dva meseca. Zaradi pomenske ohlapnosti že od vstopa v javnost sproža različne razlage, ki se napajajo v raznolikem razumevanju in pojasnjevanju osamosvojitve. Pomenska neenotnost se razteza od skrajno redukcionističnih opredelitev osamosvojitve republike Slovenije (narodne skupnosti) kot enkratnega dejanja osamosvojiteljev do celostnega dojemanja tega dejanja kot dela, enega od mejnikov dolgotrajnega kompleksnega zgodovinskega procesa. Preprosto: del podpornikov postavitve SO postavlja njegovo namembnost v okvir zgodovinskega revizionizma in zato prednostno postavlja vprašanje kraja postavitve. Ker pa je bila sama razglasitev na Trgu republike, je po tej krčitveni logiki ravno ta trg pravo mesto za poveličanje tega akta kot vrhunca v boju za »demokratičnost in demokratično državo«. Vendar je ta prostor, kot poudarjajo ti zagovorniki postavitve spomenika osamosvojitve, preveč zastrupljen s spomenikom revoluciji; torej ga je treba očistiti, to pomeni, odstraniti vse, kar bi bilo moteče in kar bi spominjalo na »komunistični totalitarizem«.

Takšne zahteve je ob rojstvu ideje odločno in utemeljeno zavrnil dr. Božo Repe (Mladina, 19. maja 2023, 32–34), ki gleda na osamosvojitev skozi znanstvena zgodovinska očala; ta mu omogočajo uvid v dolgo »predporodno« dobo samostojne države in ne izključujejo preverjanja skladnosti opevanega prehoda (»rojstva«) v »demokratični ideal« z uresničenimi posledicami »vrednote osamosvojitve« na ključnih področjih družbenega življenja v zadnjih, poosamosvojitvenih desetletjih. Zato je jedrnato in prepričljivo opozoril na skrajno neprimernost (morebitne) zamenjave spomenikov na Trgu revolucije, kajti s tem bo »slovenska zgodovina tudi vizualno popačena, iz nje bo po samopostrežnem načelu političnega novoreka odvzet eden od temeljev slovenskega razvoja in nadomeščen s percepcijo, da je najpomembnejša od vsega v slovenski zgodovini osamosvojitev«. Vendar tega akta, »točke nič« v začetku »novega časa«, ki naj bi ga simboliziral SO, ni mogoče ločiti od vsebine uresničevanja »vrednote osamosvojitve« v zadnjih dobrih tridesetih letih, kajti »po vsem, kar vemo o razprodaji države, izbrisanih, privilegijih na podlagi tako imenovanega osamosvojitvenega kapitala in uzurpaciji oblasti, spomenik tovrstne simbolike ne bo imel«, je prepričan tudi B. Repe.

Z vprašanjem, kako pripraviti izhodišča za postavitev spomenika osamosvojitve, se je začela ukvarjati posebna komisija pri ministrstvu za obrambo, ki vključuje tako zagovornike »ničelnega« pristopa kot celostnega zgodovinskega. Glede simbolne vrednosti in namembnosti SO je vsem skupno, da bi moral spomenik osamosvojitve delovati povezovalno, spodbudno, pozitivno na državljanke in državljane, prispeval naj bi h krepitvi nacionalnega ponosa pripadnikov države. Seveda je ta splošno želena namembnost SO vezana na razčlenjeno »pomensko posteljico«, v kateri se grejeta tako zaukazana sprava kot miroljubno sožitje. Sožitje ob raznolikosti prepričanj in političnih usmeritev, kar je pogoj za mirno prihodnost, pa pri ničelnem pristopu pomeni spravo (na že »očiščeni« zgodovinski podlagi), kot jo zagovarjajo slovenska RKC in njej naklonjene politične »entitete«.

K spravi naj bi prispeval že spomenik »vsem žrtvam«, o katerem je potekala živahna javna razprava leta 2016. V letu 2023 pa lahko vsakdo (tudi tuji zgodovinarji, kot je K. Lowe) ugotovi, da tisti dve prazni steni ne dajeta pričakovanega učinka. V takratni debati sem opozorila na praznino, ki je na videz pomensko nevtralni spomenik ni zapolnil. Izrazila sem potrebo, ki je ob sedanjih »diskurzih« o spomeniku osamosvojitve spet prišla na površje mojih aktivnih državljanskih presoj, namreč, da »bi v prestolnici države potrebovali spomenik (podobno ženevskemu parku reformacije), neke vrste 'narodno izkaznico upora in obstoja', v kateri bi bili zapisani ključni podatki o prelomnih dogajanjih in vseh njihovih institucionalnih in množičnih (ciljno neenako usmerjenih) nosilcih, od kmečkih uporov in Trubarja do osamosvojitve, z vrhom v času NOB, ko je šlo za goli obstoj narodne skupnosti«. (Delo, 29. oktobra 2016)

Kot zagovornica celostnega pristopa pri obravnavanju za vse pomembnih vprašanj menim, da bi bila seznanitev s ključnimi narodo- in državotvornimi dejanji v preteklosti tako za sedanje (domače) prebivalstvo kot za različne bodoče državljane iz drugih okolij ter tudi za različne tuje obiskovalce (turiste in državniške osebe) potrebna in koristna; vsakdo bi tako v primernem (estetsko privlačnem) okolju spoznal, kako dolga je bila pot te skupnosti do lastne države, tako bi se verjetno razvil spoštljiv odnos do prednikov in prednic, lahko pa bi vzniknil tudi navdih za prihodnje delovanje.

SO, katerega sporočilno jedro bi bila državna/narodna izkaznica istovetnosti, ne bi potreboval nekih velikanskih kipov, nekih posebnih novogradenj, pač pa bi lahko – vsaj delno – za to uporabili prazni steni, ki sta že sedaj določeni in uporabljeni v protokolarne namene. Tu bi lahko namestili zapis o ključnih (konstitutivnih) zgodovinskih dogodkih oziroma dogajanjih v razvoju skupnosti: od ozaveščanja o skupni etnični pripadnosti preko prizadevanj za priznanje posebne nacionalne istovetnosti do političnega in tudi oboroženega boja za obstoj in končno za državno samostojnost v okviru mednarodne skupnosti. Znana so leta, odločilni preboji v mnogonacionalnih državah, ključni dogodki in dogajanja, nosilne osebe in organizacije imajo točna poimenovanja. Z izbranimi, natančnimi pojasnili bi občinstvo vse to, kar sodi v skupni zgodovinski spomin, lahko dojelo in ponotranjilo. Navedba golih dejstev bi gotovo odpravila strah pred politizacijo, onemogočila pa bi tudi različne izbirne razlagalne priredbe zgodovinskega razvoja (a la carte). Prostor okoli spomenika osamosvojitve (s pisano besedo dopolnjenih nemih sten) bi lahko poimenovali Park (ali Trg) osamosvojitve in ga tudi ustrezno uredili kot sestavino širšega spominskega kompleksa v centru Ljubljane.