Nova Gorica in stari »ajzenpon« na poštni znamki

Slavimo, se veselimo, rajamo. Z mesečnim zamikom smo začeli s prireditvami Kulturne prestolnice Evrope. Pevci, glasbeniki, deklamacije, svetlobni učinki, paradiranje. Velike besede, veliko politike.

Kaj kažejo drobni detajli? Izšle so nove poštne znamke. Teh drobnih promocijskih izdelkov ni malo. Njihova naklada gre v desettisoče. Navidezno je znotraj perforacije všečno oblikovanje dveh izbranih motivov. Gorico zastopa grič (gorica) z gradom, s prostorsko dominanto in italijansko zastavo. Novo Gorico naj bi predstavljala avstro-ogrska, odlično prenovljena železniška postaja s trgom pred njo. Fotografija je povzeta po naslovnici knjige Andree Bellavite. Brez slovenske zastave ali vrtnice, le poštni rog je simbol na koščku papirja. Naša postaja ni terminal. To je vmesna postaja, kjer vlaki nadaljujejo pot proti severu ali jugu. Vlaki so pripeljali vojake na soško fronto. Vlaki so vozili transporte v Dachau, kakor jih je popisal Luciano Patat. Vozili so begunce sem in tja.

Znamke – B vrednost za Italijo in C za Slovenijo – so tiskali v Rimu za našo sosedo in v naši sosedi Hrvaški za Slovenijo. Standardni fotografiji gradu in trga je brez usklajenih barvnih valeurjev in brez inventivne tipografije oblikoval Matias Hermo. Povprečno fotografijo je podpisal Fabrice Gallina. Če spregledamo oblikovanje in dejstvo, da je tlakovani Trg Evropa pretiskan z napisi, je nujno, da natančneje pogledamo naš »novi« motiv.

Obnovljena železniška postaja Nova Gorica 31.1.2025 Nova Gorica Slovenija Foto Jože Suhadolnik

Slovenska znamka ni podoba nove, kakovostne arhitekture Nove Gorice. Na njej ni odtisnjeno Slovensko narodno gledališče ali Goriška knjižnica Franceta Bevka. Sklop kulturnih palač je bil ustrezna kulisa otvoritve v Sloveniji. Arhitekt gledališča Vojteh Ravnikar je bil rojen v Novi Gorici in je bil Prešernov nagrajenec. Oblikovalci pa so zdrsnili k motivu iz časov pred gradnjo Nove Gorice. Primernejši od francjožefovske arhitekture bi bil celo izjemen Lenassijev spomenik Edvardu Rusjanu ali vzorčni urbanizem Edvarda Ravnikarja.

Železniška postaja je standardna, serijska zgradba. Za prenovo stavbe in tirov ob njej je bilo porabljenih 61,66 milijona evrov. Prenova ljubljanske Narodne galerije je stala, zaokroženo navzgor, 15 milijonov in obnova znamenite jugoslovanske (sedaj hrvaške muzejske) ladje Galeb prav tako 15 milijonov evrov. Skupaj pol manj kot postaja ob meji. Novi tiri in betonski peroni niso vse. Muzejska razstava v palači postaje šele nastaja. Edina likovna razstava uveljavljenih primorskih grafikov je odprta samo v hotelu. Ostaja upanje, da bodo vsaj na postajo uvrstili kakšno sliko z obljubljenih šestih razstav Zorana Mušiča, za katere v Novi Gorici niso našli nobenega ustreznega prostora in jih, ker novo mesto nima primernega likovnega razstavišča, virtualno selijo od Bleda do Štanjela.

Vzorčna bi bila večpomenska umetnikova podoba mariborske železniške postaje. Maribor je bil kulturna prestolnica Evrope leta 2012. Tam smo podobno rajali kakor 8. februarja v Novi Gorici. Umetnostna galerija Maribor še vedno čaka na primeren, spodoben razstavni prostor. Nekoliko naivno in optimistično čakamo, da bo Nova Gorica Evropi bolje predstavila evropsko in svetovno pomembno slovensko arhitekturo, fotografijo, oblikovanje, slikarstvo in grafiko.