V nadaljevanju preberite:

»Za slovenščino v tržaškem občinskem svetu bo treba najprej preseči nastale napetosti.« Tako je tržaški župan Roberto Dipiazza v začetku leta 2022 dejal Kseniji Dobrila, predstavnici Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Da napetosti očitno še niso presežene, prav tako pa ne omalovažujoč odnos občinske politike do slovenske manjšine, Dobrila ugotavlja tudi tri leta pozneje.

V Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ), eni od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, so se konec lanskega leta odzvali na incident na tržaški občini, ko je Matia Premolin, član rajonskega sveta Vzhodni Kras (dela tržaške občine, ki sega od Bazovice do Občin), na srečanju tržaškega občinskega sveta nameraval govoriti v slovenščini, a mu tega niso omogočili, ker da ni tolmača. »Bojim se, da na tržaški občini ni politične volje, da bi Slovenci lahko udejanjali svojo pravico, da govorimo v svojem jeziku,« je o tem, da mu s svojo pobudo ni uspelo narediti koraka naprej, dejal Premolin.

Zakaj je za slovensko manjšino poleg javne rabe jezika pereče vprašanje tudi šolstvo? Kako kaže z obljubami politikov z obeh strani? Kakšen pa je medsebojni odnos med ljudmi?