Ni prav, da vzgojo in izobraževanje enačimo s šolstvom

Ko spremljamo razprave o izpeljavi in načrtovanju vzgoje in izobraževanja, ugotavljamo, da se pogovarjamo le ali predvsem o šolstvu in pri tem najpogosteje o šolanju otrok in mladine. Pomen in pomanjkljivost tega lahko razumemo, ko pojme in področja vzgoje in izobraževanju razvrstimo po širini zajemanja: najširši pojem vzgoje in izobraževanja je učenje, njegova ožja in institucionalna izpeljava je izobraževanje, šolanje je njegovo najožje in specifično institucionalizirano področje.

Ko govorimo o vseživljenjskosti učenja, je šolstvo le njegov del.

Vseživljenjskost učenja je sorazmerno nov pojem, ki na novo, v skladu z zahtevami današnjega časa, razporeja področja vzgoje in izobraževanja: to sta izobraževanje otrok in mladine (ali začetno izobraževanje) ter izobraževanje odraslih (ali nadaljevalno izobraževanje), ki sta načeloma enakovredni in enakopravni (s tem ne mislimo, da sta enaki) področji. Z zadovoljstvom lahko povemo, da naši strateški dokumenti, kot so Strategija dolgožive družbe, Strategija razvoja Slovenije do leta 2030 in Strategija vseživljenjskosti učenja, to upoštevajo, saj označujejo in štejejo vseživljenjskost učenja za temeljno podlago našega razvoja. V strategiji vseživljenjskosti učenja, ki jo je že leta 2007 sprejelo ministrstvo za šolstvo in šport, smo (na 7. strani) zapisali pomembno strateško in današnjim razmeram ustrezno trditev, da mora vseživljenjskost učenja postati »vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter temeljna družbenorazvojna strategija«. Vseživljenjskost učenja obsega tako začetno kot tudi nadaljevalno izobraževanje v celoti.

Če po vsebini ocenimo nacionalni program vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033, ki so ga nedavno dali v javno obravnavo, ugotovimo, da naslov dokumenta ni to, za kar se razglaša: v resnici gre za nacionalni program šolstva ali na neki način šolsko reformo, kar je seveda daleč od celote, ki jo napoveduje naslov, to je vzgoja in izobraževanje; da ne omenjamo vseživljenjskosti učenja.

Ko prebiramo članke o vzgoji in izobraževanju ali poslušamo prispevke na radiu in televiziji, opazimo, da vsi govorijo le ali predvsem o šolstvu – o »šolskem ministrstvu«, »šolskem programu«, »šolski zakonodaji« in podobno. V Sloveniji očitno enačimo vzgojo in izobraževanje s šolstvom. Tako je urejeno tudi temeljno ministrstvo, ki je zadolženo za vzgojo in izobraževanje, saj so njegove organizacijske enote oblikovane le po šolskih področjih in sestavinah: to so predšolska vzgoja in osnovno šolstvo, srednje in visoko šolstvo ter (kot dodatek !) izobraževanje odraslih; visokemu šolstvu je namenjeno posebno ministrstvo (za visoko šolstvo, znanost in inovacije).

Te dni pa smo sicer priča projektu Andragoškega centra Slovenije, ki ga lahko označimo kot izjemo v primerjavi s tem, na kar opozarjam v tem prispevku. Gre za projekt Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje, ki ga prav zdaj začenja Andragoški center Slovenije in bo potekal nekaj let s finančno podporo Evropske unije s sofinanciranjem Republike Slovenije; projekt prepoznamo z geslom Lahko.si, ki simbolično pomeni odprtost in dostopnost učenja za vse. Pohvalno!

Šolskost naše vzgoje in izobraževanja se očitno zrcali tudi v izbiri kandidata za ministra za vzgojo in izobraževanje. Očitno je najpomembnejše pri presoji njegove ustreznosti predvsem to, da ima izkušnje z organiziranjem šolstva; širše poznavanje vzgoje in izobraževanja pri njegovi kandidaturi ni pomembno in odločilno, kakor tudi ne in še posebej ne njegovo poznavanje in razumevanje vseživljenjskosti učenja. Zdajšnji najresnejši kandidat bo pričakovani udobni status upokojenca po opustitvi položaja direktorja Zavoda RS za šolstvo zamenjal za odgovorni položaj ministra. Kako uspešno?!