Šolska zakonodaja iz zadnje, »oslovske klopi«

Priprava nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033 (v nadaljevanju NPVI) že nekaj časa razburja pedagoško in andragoško strokovno javnost. Pred časom je delovne skupine za pripravo programa zapustilo kar nekaj strokovnjakov, ker se niso strinjali z delom komisije. Kljub številnim kritikam se je delo komisije nadaljevalo – z vzporednim delom, prenovo učnih načrtov, ki poteka na zavodu za šolstvo. Zdaj je pred nami predlog programa, ki naj bi krovno urejal vzgojo in izobraževanje v Sloveniji na nacionalni ravni, pa se zatakne že pri naslovu: sedanji predlog bi morali namreč pravilno nasloviti kot nacionalni program vzgoje in izobraževanja od vrtca do srednje šole.

Izobraževanje in ne navsezadnje tudi vzgoja sta vseživljenjska procesa (angl. life long learning) in se ne začneta in končata zgolj z otroki in mladino v šoli. Zato je nesprejemljivo, da je v osrednjem dokumentu, kot je omenjeni program, ki naj bi urejal vzgojo in izobraževanje celostno na nacionalni ravni, namenjenih le nekaj »drobtinic« tudi izobraževanju odraslih, ranljivim skupinam in izrednemu izobraževanju, vse ostalo pa šoli, in še to le do srednje šole. To je nepoznavanje področja učenja in izobraževanja, ozkogledost brez primere, nezmožnost celostnega pogleda na vzgojo in izobraževanje. Pri tem ničesar ne opravičuje sklicevanja pripravljavcev programa na resolucijo o nacionalnem programu za izobraževanje odraslih v obdobju 2022–2030, ki da že ureja izobraževanje odraslih, in tudi ne omemba višješolskega in visokošolskega nacionalnega programa oziroma strategije, ki da urejata tudi izredni študij. Tudi osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje urejajo še drugi programi in zakoni.

Ko preveriš, kdo so člani delovnih skupin za pripravo NPVI, je vse bolj jasno. Komisijo je zapustilo precej drugače mislečih strokovnjakov, v delovnih skupinah in komisiji za pripravo programa pa so obsedeli pretežno šolsko usmerjeni pedagogi, ozkogledi šolniki, ne praktiki, brez andragogov in drugih strokovnjakov, ki bi bili sposobni celostnega pogleda na vzgojo in izobraževanje.

Izobraževalcem odraslih je sicer uspelo imeti v komisiji enega samega predstavnika andragoške stroke, potem ko je prejšnja članica, andragoginja, protestno odstopila iz komisije. Kljub trudu in številnim utemeljenim predlogom je našemu predstavniku (ne)uspelo vriniti v izrazito »pošolan« predlog programa le nekaj lepotnih popravkov, ki opominjajo na to, da se izobražujemo tudi odrasli.

Ključni strateški cilj NPVI za obdobje 2023–2033 je, kot navedeno, usmeritev h kakovostnemu in trajnostno naravnanemu vzgojno-izobraževalnemu sistemu. Je gradnja, ki pretežno temelji na predšolskem in šolskem izobraževanju, kakovostna in trajnostna?

Namenoma ali ne namenoma so pripravljavci NPVI spregledali, da se izobraževanje ne konča v srednji šoli, ampak se pot tam šele začne in traja vse življenje. Prav izobraževanje odraslih v srednjih šolah ter izredni študij na višjih šolah in fakultetah sta bila vedno in sta še korektiv rednega šolanja in izobraževanja. Upravičeno se vprašamo, kako je mogoč tako ozkogled, parcialen, rigiden in kratkoviden pogled na vzgojo in izobraževanje. In to v dobi digitalizacije in umetne inteligence (UI), zahtev po drugačnem načinu učenja in poučevanja, ki se vedno bolj dogaja tudi zunaj šole, v nešolskem okolju, neformalno in priložnostno, ob delu, tudi v lokalnem in skupnostnem okolju.

Izobraževanje in vzgoja sta vseživljenjska. Tako bi ju morali tudi razumeti in obravnavati.

Zato ne bomo izgubljali besed o deklarativnosti predlaganega programa, ki zgolj površinsko nakazuje rešitve številnih problemov in izzivov, ki jih pred izobraževanje in vzgojo postavlja sodobna družba. Ni vredno izgubljati besed o terminoloških nebulozah in nedoslednostih, ko pripravljavci mislijo predvsem na šolarje in učence, pozabljajo pa na odrasle … Vsaj za priseljence so našli ustrezen termin. Z normativi, standardi in kadri so v predlogih programa zadovoljni, če ustrezajo sistemizacijam za vrtec, osnovno in srednjo šolo. Skrbijo jih nove vsebine, ki jih deklarativno umeščajo v šolski kurikul. Ne skrbijo pa jih kadri, ki so bili že doslej v šoli nebodigatreba, od svetovalcev do organizatorjev za izobraževanje odraslih. Kdo bo učil vse leporečno nametane (sicer dobrodošle) vsebine s področja umetnosti in kulture, bralne pismenosti itd., če že zdaj na primer lahko poučuje v osnovni šoli likovni pouk zgolj učitelj, ki ima končano pedagoško fakulteto, smer likovni pouk, ne more pa poučevati diplomant akademije za likovno umetnost, čeprav ima pedagoško-andragoško izobrazbo in strokovni izpit?

Smo na tak način sploh pripravljeni na drugačen način učenja in poučevanja, ki ga vedno bolj zahteva sodoben način življenja in dela? Smo pripravljeni na vstop široko razgledanih strokovnjakov, ki bi lahko poučevali nove vsebine, v šolsko sfero? Smo pripravljeni na digitalizacijo, priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja, na nujnost izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja? Nismo. Namesto da bi sedeli v prvi vrsti, ko načrtujemo prihodnost izobraževanja in vzgoje, sedimo in bomo še naprej sedeli v zadnji, »oslovski klopi«, če se izrazimo po šolsko. Račune z visokimi obrestmi pa bodo plačevali naši zanamci.