Nevaren pohlep garažne hiše

Dne 25. januarja me je sin odpeljal na pregled v pulmološki ambulanti na Polikliniki na Njegoševi ulici v Ljubljani. Na preglede moram hoditi, ker sem pred kratkim prebolel težko pljučnico.

Kot vedno je sin ob prihodu avtomobil parkiral v garažni hiši Meksiko, tako rekoč v neposredni bližini Poliklinike. Že ko sva odhajala iz garažne hiše, sva opazila, da je posodica za razkužilo v njihovi avli prazna. Po opravljenem pregledu na Polikliniki sva ob vrnitvi v garažno hišo spet opazila, da v posodici ni razkužila. Zaradi tega je sin receptorja garažne hiše opozoril na to pomanjkljivost, slednji pa je odvrnil, da je razkužila zmanjkalo. To ni bilo res, ker sva s sinom že vsaj dvakrat nedolgo tega opazila, da ne omogočajo več razkuževanja rok. Ko sva vprašala, ali bi lahko dobila knjigo pritožb, nama je receptor precej nonšalantno odvrnil, da to ni mogoče.

V zvezi s tem dogodkom želim opozoriti, da v garažni hiši Meksiko po vsej verjetnosti avtomobile večinoma parkirajo ljudje, ki odhajajo na preglede na Polikliniko. Torej gre v največji meri za starejšo, bolno in zelo ranljivo populacijo. Zaradi tega je od vodstva garažne hiše zelo neodgovorno, da v času, ko v svetu zaradi covida-19 na teden še vedno umre (najmanj) 10.000 ljudi, ne omogoči izvajanja najbolj elementarnega varnostnega ukrepa. Zdi se, da gre za neodgovornost, ki jo generira želja po (še) večjem dobičku oziroma pohlep. Ob stalni zapolnjenosti garažne hiše in posledično že tako velikem dobičku je takšno ravnanje iracionalno in neetično ter celo zavržno.