Nesreče v prometu

Na TV Slovenija spremljam oddajo Avtomobilnost, ki jo pripravljajo Andrej Brglez in njegovi sodelavci. Zamislil sem se ob podatku, ki sem ga slišal v oddaji, da je leta 1979 na naših, slovenskih cestah umrlo kar 735 ljudi, lani pa 82.

Od leta 1973 sem delal v zaporih v Mariboru in Rogozi in res je bilo leto 1979 najbolj tragično na naših cestah v vsej zgodovini. V zaporu na Rogozi je bilo ob koncu 70. let prejšnjega stoletja dnevno 146 zaprtih oseb zaradi prometnih nesreč. Iskali smo vsebine za delo z vozniki za zmanjšanje števila umrlih in poškodovanih. Z najrazličnejšimi ukrepi se je to število zmanjševalo predvsem zaradi ostrejšega odnosa do alkoholiziranih voznikov, boljših cest (AC), varnejših avtomobilov itd., kot je bilo v oddaji lepo opisano.

Kako naprej za manj nesreč? Ena od poti je večje upoštevanje pobud lokalnih skupnosti. Naj za primer povem, da sem kar pet let pisaril na vodstvo naše občine Hoče - Slivnica pa na Policijsko postajo Rače, pisaril po medijih zaradi le trisekundnega intervala za pešce v glavnem cestnem križišču v Hočah. Še policist na terenu mi je rekel, »tega pa res nisem vedel«; seveda, če pa je le v avtu. Po več letih in več nesrečah je to le uspelo in je zdaj interval osem sekund. Drug primer je šolska pot, ki vodi čez izjemno prometno in zelo nevarno cesto do osnovne šole (zaradi lege vzhod–zahod pa tudi zaradi osončenja). Minila so leta in leta, zgodilo pa se ni nič: vnukinja oziroma vnuki, ki sem jih v vrtec vozil z vozičkom, so zdaj že v osnovni oziroma srednji šoli. Pa bi bil potreben le semafor na dotik za nekajkratno dnevno uporabo. Vidim, da vse mlajši učenci/-ke hodijo sami v osnovno šolo, saj je vse manj že upokojenih starih staršev otrok v tej starosti.