Nek 2: kdo nas ima za norca?

O novem Neku 2 je letos jeseni predviden posvetovalni referendum, kot je demokratično za vse pomembne odločitve – če je volivcem jasno, za kaj gre, sicer pa bo oblastnikom to potuha za neodgovornost.

Obstoječi Nek z odgovornimi in preizkušenim kadri dobro obratuje že desetletja. Na Institutu Jožef Stefan (IJS) tradicionalno deluje skupina poklicnih jedrskih strokovnjakov. Pri Gen energiji v Krškem se že dolgo ukvarjajo s projektom načrtovanja in priprave na gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, imajo stike z možnimi in renomiranimi dobavitelji opreme jedrskih elektrarn (JE), imajo informacije o morebitnih okvirnih stroških takšne investicije ter trajanju gradnje (okvirno pet let), če se Slovenija za to odloči in ne bo zavlačevala s formalnimi zadržki. Tudi drugod v Sloveniji je kar precej te stroke. Politika pa nam govori o letošnjem posvetovalnem referendumu in o končni odločitvi leta 2028 (čez štiri leta, čas gradnje sedem let ali več), ker da ne razpolagamo z dovolj podatki in znanja ter potrebujemo še leta za priučitev vseh potrebnih kadrov. Elektroenergetiki so večkrat izdelali projekcije pričakovanih potreb po električni energiji, ki nam je je že več let zanesljivo precej primanjkovalo – in je bo ob 1000 MW do 1200 MW iz novega Neka 2 še tudi primanjkovalo (po opustitvi Teša 6 ter še več po končanju obratovanja obstoječega Neka).

Odprto ostaja vprašanje, ali bo Nek 2 grajen le za potrebe Slovenije. Tudi Hrvaška je interesentka, ki je in bo imela primanjkljaje električne energije. Razumno bi bilo, da Slovenija in Hrvaška vzajemno naročita npr. dvakrat po 1000 MW ali dvakrat po 1200 MW, pri čemer Hrvaška za 1200 MW določi svojo lokacijo na svojem ozemlju. Dve enaki elektrarni od istega dobavitelja (Slovenija naj ne čaka na Hrvaško) – ob sočasni gradnji z le manjšim časovnim razmakom – bi pomenili investicijski prihranek, skupno naročanje rezervnih delov in goriva, usklajeno planiranje obratovanja in remontov ter še kakšne druge aktivnosti in koristi (če bo sodelovanje korektno), kar vse je treba pravočasno pogodbeno definirati med Slovenijo in Hrvaško (pred sklepanjem pogodb z dobavitelji).

Glede na objektivno dolge roke do realizacije Neka 2 bomo na referendumu pravzaprav odločali manj zase, bolj za zanamce, za naše potomce, in vprašajmo se, ali premoremo dovolj poštene odgovornosti, da jih bomo s sedanjimi odločitvami obvarovali pred takšnimi krizami, kot jih z veliko verjetnostjo lahko predvidimo že zdaj.

Politiki pa bi še zavlačevali z utemeljitvami, da za odločanje za resno dogovarjanje z dobavitelji nimamo dovolj znanja in vednosti, pri čemer ne vemo, zakaj se norčujejo iz vsaj nekoliko ozaveščenih, zavajajo druge, ki so jim tehnični in ekonomski problemi elektroenergetike tuji – razen ob plačilih računov ali če električna energija ni na razpolago vedno ter v želenih količinah. Mnogi ozaveščeni molčijo, da ne bi bili kaznovani, če bi kaj kritičnega izrekli.