Dolžni smo opozarjati na napake in predlagati izboljšave

Vsakdo od nas v javnosti vidi marsikaj, kar čuti in oceni kot napačno, kot slabo. Osebna ocena je lahko pravilna ali slaba ali napačna. Če nekdo obvlada neko področje, je verjetnost pravilne ocene večja. Če verjamemo v svojo oceno, si mislimo, da imamo tudi pravico javno opozoriti na napake, na slabo, in predlagati izboljšave.

Veliko tega, kar lahko štejemo pod panem et circenses (zabava ...), javna občila objavljajo, resnih tehniško strokovnih zadev pa ne, češ da takšne zadeve naše javnosti ne zanimajo, čeprav bi bilo »vsiljeno« ponavljajoče se ozaveščanje koristno za napredek naše blaginje.

Tisti, ki opozarjamo, smo deležni oviranja, onemogočanja, izničevanja, zaničevanja od onih, ki ovire postavljajo tako vešče, da široke množice tega ne razumejo, da se celo ovirani tega ne zavedamo, nimamo neovrgljivih dokazov. Koliko škode v danem trenutku in za prihodnji razvoj naredijo, jim ni mar. Mnogi ozaveščeni si mislijo, da oporekanje nima smisla, oportunistično molčijo. Bi kdo rekel, da bi bila množica javnih opozoril prevelika, neobvladljiva. Če bi slabo javno opozorilo v kratkem času bilo deležno replike v istem javnem občilu, bi vsak avtor premislil, kaj in koliko zapisati, da se ne bi blamiral – kar terja znanje, primeren nivo kulture, napor, čas.

Opozarjati na napake in predlagati izboljšave ni le pravica, je dolžnost, čeprav ni plačano. Če v sredstvih javnega obveščanja ne bi bilo tako malo opozoril na napake, na slabo, če bi bilo opozoril na izboljšave veliko, naša Slovenija za deželami, s katerimi se primerjamo, ne bi zaostajala, ampak bi jih dohitevala, bi jih prehitevala.