Samooskrba z električno energijo in izpadi

V torek, 20. junija, ob 8.15 prisluhnem govorcu na radiu. Hvali samooskrbo z električno energijo, ki si jo gospodinjstvo lahko ceneje zagotovi tudi tako, da na primernem mestu postavi »sončno elektrarno« (pravilno poimenovanje je fotonapetostna elektrarna, FE), npr. moči 10 kW, ter jo priključi na javno distribucijsko omrežje vzporedno k svojim ostalim porabnikom. V tem smislu se danes veliko hvali, nagovarja in piše.

Takšna priključitev nove fotonapetostne elektrarne je možna, če na strani javnega distribucijskega omrežja ni zadržkov zaradi občasnih preobremenitev ali drugačnih motenj v električnem omrežju. Takšna FE daje polno moč na primer od 10. do 16. ure le na sončen poletni dan, ponoči pa nič. Če lastnik fotonapetostne elektrarne za 10 kW porablja le do 4 kW energije, viški avtomatsko tečejo v javno distribucijsko omrežje. Ker država po načelu »net metering«, števčne meritve pretokov v obeh smereh, vse te viške povratno priznava lastniku v razmerju 1: 1 v dnevih in letnih časih, kadar lastna fotonapetostna elektrarna ne zadovoljuje njegovih potreb. Sodelovanje naprav v elektroenergetskem sistemu (EES) za zadovoljitev tega načela nekaj stane, stroške je treba od nekod kriti. Takšno načelo nima ekonomske logike, je le spodbuda za čim večje uveljavljanje obnovljivih virov energije. Lastnik le fotonapetostne elektrarne, gospodinjstvo ali industrijski proizvajalec, brez priključka na javno distribucijsko omrežje s tako prekinjeno dobavo električne energije ne bi mogel biti zadovoljen. Je podobno, kot če bi vrtičkar od pomladi do jeseni pridelal 60 kilogramov solate, sam od tega porabil 15 kilogramov, država pa bi prevzela 45 kilogramov in mu do te količine v drugih mesecih ali pozimi vrnila ter mu pri tem niti ne bi zaračunala transportnih stroškov, da hladilnic niti ne omenjamo (hranilniki energije, omrežnina).

Nadalje govorec na radiu pove, da se lokalni dogodki, izpadi in motnje ne čutijo drugod v elektroenergetskem sistemu. Elektroenergetski sistem, katerega sestavni del je tudi Slovenija, zajema vse države od Portugalske do Poljske, do Grčije, vključno s Turčijo, in še kaj. Če se električni generator na Portugalskem v neki minuti zavrti 3000-krat (za frekvenco napetosti točno 50 Hz), podoben sinhrono vrteči se generator v Turčiji v isti minuti naredi enako število vrtljajev, niti enega več ali manj. Med večjimi motnjami, ki ne privedejo do hujših posledic in razpadov sinhronizma, nastopajo le omejena nihanja. Relejska zaščita ščiti postroje pred večjo škodo zaradi preobremenitve, drugod jo ščiti pred širjenjem motnje po elektroenergetskem sistemu.

Primer hujše motnje: 8. januarja 2021, začetek ob 14.04, ko je relejska zaščita izklopila notranje povezave v postaji v Slavoniji, kar je povzročilo izpade, tako da je opisani elektroenergetski sistem Evrope v nekaj sekundah razpadel na tri še vedno velika območja, delne EES, vendar do »polne teme«, t. i. »black out« (breznapetostno stanje), k sreči nikjer ni prišlo; v enem delu je prišlo do znižanja frekvence do 49,80 Hz, v enem delu do zvišanja frekvence na 50,60 Hz (ob delovanju avtomatik), bilo je precej sprememb pri čezmejnih izmenjavah in le nekaj izgub v proizvodnji zaradi avtomatskih, nenačrtovanih sprememb v proizvodnji električne energije.

So pa drugi primeri, ko »padajo domine«, ko »gredo v temo« večja območja, kar pomeni še precej veliko gospodarsko škodo (strojelom, izpad proizvodnje), ker izpad napajanja z električno energijo ni bil načrtovan. Večina lokalnih motenj (udari strele, kratki stiki, izpadi zaradi relejske zaščite pred preobremenitvami in zato večjimi škodami ...) praviloma ne povzroči izpadov električne energije drugod, ker je EES tako grajen, dimenzioniran.

Vendar ne moremo brezkompromisno nasprotovati skoraj vsaki novogradnji manjših in večjih postrojev (elektrarne, postaje, daljnovodi, distribucijska omrežja).