Ne zapravimo, kar smo si priborili

Imamo čudovito deželo, mir in svobodo, medtem ko v Evropi divja krvava vojna, v kateri umirajo vojaki naborniki in civilisti. Imamo oblast, ki se spopada s težavami, »podedovanimi« od preteklih vlad, z reformami, ki niso najbolj zaželene, ker sta izigravanje zakonov in korupcija še vedno praksa in folklora naših elit. Pri tem smo hudo zavozili.

Vsi bi radi vse pravice, ugodnosti, nihče pa se ne bi ničemur odpovedal, ničesar prispeval, bil za kaj odgovoren ... Sociala, šolstvo, zdravstvo, varnost, reševanje bank niso samoumevni. Interesi države, nam skupno dobro, morajo biti skrb vseh nas. Z večnim medsebojnim napadanjem, sovražnostjo in pohlepom bomo zapravili in uničili še to, kar imamo. Večno tarnanje in plaz stavkovnih zahtev še pred uvedbo plačne reforme državne uprave ni razumno, ker državna vreča ni vreča brez dna. »Mesija s Trga republike«, nekdanji župan in poslanec SDS, se je tudi kar čez noč prelevil v odrešenika upokojencev z nizkimi pokojninami. Večina poznavalcev političnega zakulisja je prepričanih, da gre za povsem druge cilje te kampanje, pri čemer bodo krajši konec ponovno potegnili upokojenci.

Zakon o javni RTV vse od referenduma dalje še vedno čaka na sodišču. Volja ljudstva tudi tokrat nima nobene veljave. Sovražni govor in blatenje NOB na javni RTV pa se nadaljujeta in stopnjujeta do te mere, da ga lahko označimo že kot kaznivo dejanje.

Bilečanko je napisal in uglasbil Milan Apih, učitelj, komunist, partizan, pesnik ... FOTO spletna stran Slovenske bibliografije:  https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000720/

Že desetletja se nekatere politične sile trudijo, da bi si zgodovino prikrojile po svoji meri, in vsiljujejo lastno alternativo, pa naj gre za zgodovino osamosvojitve ali druge svetovne vojne. Desnica in društvo VSO s Peterletom zahtevata svoj lastni muzej osamosvojitve. Tako ob ponosu na lastno domovino državljani doživljamo razočaranje zaradi prepirov, kdo so danes tisti, ki so domnevno edini in pravi osamosvojitelji. Ni pa težko ugotoviti, da brez ohranjanja narodne kulture in jezika ne bi mogli doseči svoje državne samostojnosti, saj bi kot narod že izginili. Bili pa smo vztrajni in uporni, kot bi rekel Kajuh. Zato ne preseneča, da so bili prav kulturni voditelji pomembni pri ustanovitvi Osvobodilne fronte, ki je vodila upor proti fašistični in nacistični okupaciji Slovenije leta 1941. Prav zato so se partizanske brigade v Sloveniji poimenovale po pesnikih in pisateljih (Prešernova, Cankarjeva, Gregorčičeva, Kosovelova, Gradnikova ...), kar je bil fenomen tistega časa v okupirani Evropi ... Proces osamosvajanja Slovenije se je torej začel dolgo pred razglasitvijo samostojnosti – vse od razpada Avstro-Ogrske, z generalom Maistrom in NOB, ne pa s procesom proti četverici leta 1989.

Prvega maja 1940 je v taborišču v Bileći prvič zadonela pesem slovenskih političnih internirancev z naslovom Bilečanka, ki jo je napisal in uglasbil Milan Apih (učitelj, komunist, partizan, pesnik ...). Sredi pušk in bajonetov, sredi mrkih straž ... je pesem, ki jo je rodilo okolje in tisti čas po šestojanuarski diktaturi tedanje kraljeve vlade ter preganjanja komunistov, ki so po okupaciji kot prvi prostovoljci prevzeli vodilno vlogo v odporu proti fašizmu in nacizmu med drugo svetovno vojno. Prav iz njihovih vrst je bilo največ žrtev. Tudi na dolomitsko izjavo je treba gledati iz vojaškega in zgodovinskega značaja okupacije, ne pa pristransko, kot jo danes po svoje razlagajo novi desničarski zgodovinarji. Izjavo so potrdile vse tri ustanovne organizacije OF (Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, levo krilo Sokola in kulturniki). Ker je nekdanja pesem upora še vedno aktualna, jo na svojih koncertih redno izvaja ženski pevski zbor Kombinat. Med drugim tudi ni zanemarljivo, da je prav Bileća, mesto v Hercegovini, v 70. letih dala in izšolala na stotine Slovencev, rezervnih vojaških starešin. To je bila elitna šola rezervnih starešin svetovnega formata. Prav oni so vodili Teritorialno obrambo (TO) in ji poveljevali v zadnji osamosvojitveni vojni, in ne politiki, ki so na varnem sedeli v Cankarjevem domu. Prav ti pa zahtevajo svoj muzej. Na svoje poveljnike enot TO, ki so dobili junijsko vojno, pa so pozabili.