Moj pogled na zdravstvo

Kar nekaj časa sem potrebovala, da se sem odločila, da vam to napišem. To pa predvsem zato, ker kar naprej poslušam samo pripombe in graje glede našega zdravstva.

Sem že 60 let pacientka v ZD Ljubljana Šentvid. Opisala vam bom težave v naši družini v času covida.

Hči mi je v lanskem letu zbolela za hudo boleznijo. Vsi smo bili na tleh. V času njenega okrevanja se je v letošnjem letu pojavila še korona. Kar me je še dodatno sesulo.

Nenadoma se je zgodilo, da se zbudim in hočem vstati. V glavi mi tolče, suva in se mi vrti. Z veliko težavo sem se privlekla do merilca tlaka in ugotovila, da imam tlak 190 – 90 – 70. Po dveh dneh sem se odločila, da pokličem svojo zdravnico, ki je tisti čas uradovala kar doma. Takoj se mi je javila na telefon. Začutila je, da sem prestrašena. Name je delovala zelo pomirjujoče. Pustila mi je, da govorim in govorim. Po končanem pogovoru mi je napisala recept za znižanje tlaka. Kar pa ni delovalo. Takoj naslednji dan me je poklicala in se zanimala, kako in kaj. Odločila se je za nove tablete, ki so bile ustrezne. Spet sva bili na zvezi. Povedala mi je, da me bo takoj, ko bo možno, sprejela osebno v ambulanti. To se je tudi zgodilo. Med tem časom pa je spremljala potek mojega stanja.

O osebnem obisku pri njej pa moram povedati, da mi je naredila temeljit pregled in uredila vse potrebno, da se moje zdravstveno stanje uredi. Pred enim mesecem sem si še zlomila gleženj. Takoj mi je napisala urgentno napotnico za pregled in me hkrati naročila za pregled v ambulanti, da se pogovoriva glede mojih preostalih težav.

To sta le dva primera. V omenjeni ZD hodim že 60 let, pa še nisem doživela nič takega, kar bi bilo vredno graje. Tudi telefoni ne zvonijo v prazno. Povedati moram še, da nimam nobenih zvez ali poznanstev. Bila sem obravnavana kot drugi pacienti.

Bistvo vsega je, da pacient začuti, da si vzame zdravnik zanj vsaj minimalni čas in mu nudi toplino in pogovor. Verjemite mi, da to na pacienta deluje bolje kot tablete. Ob tej priliki bi pohvalila tudi ostalo osebje v ZD, predvsem pa mojo zdravnico dr. Rakićevo in njeno sestro Burgarjevo.

In zdaj še zahvala Onkološkemu inštitutu v Ljubljani, kjer se zdravi moja hči. Eno leto je že minilo, odkar so ji odkrili bolezen. Pohvala gre tudi vsemu zdravstvenemu osebju, ki v tako težkih razmerah nesebično skrbi za bolnike s covidom, in mnenja sem, da zdravstvo v tem norem času deluje optimalno, kajti vsi ukrepi ne bodo pomagali, če se jih mi državljani ne bomo držali. Torej je vse bolj ali manj odvisno od nas samih.

Zaključujem z željo, naj se zdravstvo ne privatizira.