Ljubitelji leninizma (9)

Spoštovani gospod Jože Kavčič, vrstnika sva, isti čas sva preživela, kaže tudi, da sva opravljala vsak svoj družbeni posel; jaz sam kot novinar. Občutek spominjanja pa imava različen, kar je seveda normalno. Ob nezaslišano nedemokratični gonji proti gospe Alenki Puhar, moji kolegici iz novinarskih časov, vam pa moram le nekaj sporočiti o ljubiteljih leninizma, že zato, ker sem jim bil v mladih letih sam pridružen. Kakšno neizbrisljivo zgodbo naj vam povem, gospod Kavčič, zakaj v vsesplošnem somraku resnic mi ugaša upanje, da bodo vsaj dejstva in argumenti vzdržali v svojem nepremakljivem statusu, pa četudi morajo »spreminjati zgodovino«.

Še ko sem leta 1972 v članku o ruskem pisatelju Solženicinu samo citiral njegove kritične ocene leninizma, mi je odgovorni urednik Dela izvrgel članek tik pred tiskom časnika, potem ko je opravil poznopopoldansko rutinsko končno revizijo. Me je pa pri tem korektno poklical, da bi me prepričal v svoj prav: Slava Solženicinu, je rekel, ampak proti Leninu pri nas ne bo žal besede. Požrl sem še to cenzuro, kakor sem jo bil do tedaj že nekajkrat požrl in zraven potrpel, sicer škripajoč z zobmi, da mi niso objavljali člankov o cerkvi, zdomstvu, notranjem sovražniku, zaprtem območju Kočevskega, kakšnega o Dedijerju … pa varovanju okolja na Slovenskem – saj se vsega niti ne spomnim.

Spominjam pa se, na primer, da sem se moral zagovarjati na policiji, zakaj sem napisal članek o Prelesnikovi koliševki, mrazišču v Kočevskem Rogu; kaj da sem stikal tam, kdo da me je tja poslal, ja, predvsem jih je to zanimalo: kdo da me je tja poslal, kakšne zveze imam s prirodoslovci, s katerimi. Nič mi niso rekli, da so blizu koliševke grobišča, sam pa o tem nisem imel pojma. No, tudi koliševka je letela ven.

Bili smo sprijaznjeni s tem, da ne smemo nič kritičnega pisati o Titu, bratstvu in enotnosti, vojski, teoriji samoupravljanja, neuvrščenosti in kajpak ne o partiji, razen seveda na »konstruktiven«, beri cenzuriran način. Odprt pa je bil kritični novinarski lov na številna druga družbena vprašanja in pojave, cvetela je literarna reportaža z vsemi svojimi publicističnimi subverzivnostmi, v katerih je bil leninizem prikrito ironiziran; kolikor se je sploh kdo menil zanj. Valjali smo se v nekakšni leninistični svobodi, v pogostnem smehu in pozabi, kakor nas je označeval pisatelj Kundera. Ne, tistega klasičnega, boljševističnega leninizma ni bilo.

In kaj zdaj doživim od vas, gospod Kavčič? Gospo Puhar bi klicali na zagovor. Ker si je drznila legitimno opaziti recidive leninizma, sublimirane pač na slovenski način, ki imajo svoj legitimni delež v demokraciji. Ki pa proti enako legitimnemu deležu demokracije v družbi že tako neznosno nabija, da se človeku res vračajo spomini na nekdanje ljubitelje leninizma.