Ljubitelji leninizma (6)

K pisanju so me spodbudila besedovanja (če mi je dovoljeno uporabiti izraz, ki ga pogosto uporablja spoštovani poslanec aktualnega državnega zbora prof. dr. Trček) Jožeta Kavčiča iz Kranja in Alenke Puhar, književnice iz Ljubljane, v povezavi z njeno kolumno Ljubitelji leninizma (Delo, 19. maja, stran 7).

Jožeta Kavčiča, ki se je v pismih bralcev odzval na kolumno, spoštovana gospa poimenuje za tovariša, kar se verjetno razume kot slabšalnica, čeprav naslovniku, kot ga poznam, to pomeni priznanje, kompliment. Sicer pa se beseda tovariš pogosto pojavlja v besednjakih nasprotnikov in kritikov NOB in desno usmerjenih državljanov. S tem spodbujajo že tako povsem nepotrebno pregreto slovensko razdvojenost in tudi sovraštvo.

Poglejmo, kako besedo tovariš (tudi tovarišica) lahko razumemo v vsakdanjem življenju in kako jo uradno razlaga (interpretira) Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ iz let 1994 in 1998, ki ga izdaja SAZU: »oseba v razmerju do druge, s katero kaj skupaj dela (...), pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore, skrbeti za ranjenega tovariša, knjiga mu je v samotnih večerih edini tovariš (…)« in še veliko takega in podobnega se najde.

Tovariš pomeni še kaj več, prijaznost, zaupanje, spoštovanje, to je oseba, na katero se lahko v stiski zanesemo, ji brez sramu in bojazni lahko potožimo svoje tegobe ... In še mnogo več je o besedi tovariš – vendar v precej skrajšani obliki, kot da bi vmes posegala aktualna politika – zapisanega v SSKJ iz leta 2001.

Tovariša in tovarišico smo uradno za naslavljanje oseb uporabljali do osamosvojitve, potem pa so jo nekateri novi oblastniki in tisti bolj desno usmerjeni začeli uporabljati kot zmerljivko in predvsem za politične namene. Če pa pogledamo malo širše, morda celo v daljno zgodovino, pa se beseda tovariš pojavlja tudi v Rimskokatoliški cerkvi. Na primer: patroni v nekaterih farnih cerkvah nosijo ime »po svetem Kancijanu in tovariših«. Kot mi je poznano, pa to nikogar nič ne moti, ne levih ne desnih.

Takratnega tovariša in tovarišico ter vse besedne izpeljanke sta zamenjala gospod in gospa, čeprav jih v celoti, vsaj pomensko, ne moreta nadomestiti. Res je, gospod in gospa sta se v civiliziranem svetu zares dobro »prijela« oziroma uveljavila, zato je prav, da se tako tudi uporabljata.

Ne moremo se pa sprijazniti s tem, da bi v celoti vsebinsko in pomensko nadomestila besedo tovariš. Ne verjamem, da sta dva ali več plezalcev v kakšni zelo izpostavljeni previsni skalni steni, katerih življenje je zelo odvisno drug od drugega, od njihovega odnosa in sodelovanja, gospodje in gospe. Takrat so tovariši, najverjetneje z veliko začetnico. Ko pa izstopijo, so spet zelo verjetno gospodje in gospe. Ali pa, na primer, sedanji ameriški astronavti, ki krožijo v zemeljski orbiti in nas opazujejo, kako nebogljeni in malo pomembni smo zemljani, ki smo še za časa tega našega kratkega življenja medsebojno sprti in še v vojnah. Ta dva astronavta sta v tem trenutku Tovariša.

Zelo bi bilo dobro in vsestransko koristno, če bi končno in že enkrat prenehali tako in drugače etiketirati in besedo tovariš uporabljati v politične namene. Tistim, ki pa to venomer počnejo – zlasti v pismih bralcev našega Dela –, bi svetoval, da se malo zresnijo in zavedajo svojega razdiralnega in ne državotvornega početja. Nekdo od svetovno znanih osebnosti je nekoč izjavil: »Če že ne morem storiti kaj dobrega, tudi slabega ne bom.«

Naj nas tovariš, kot v težkih časih, združuje, navdihuje, spodbuja, in ne razdvaja!

Z najboljšimi nameni!