Ljubitelji leninizma (4)

Navezujem se na prispevek g. Jožeta Kavčiča v rubriki Pisma bralcev in odmevi, v katerem se odziva na kolumno gospe Alenke Puhar z naslovom Ljubitelji leninizma. Pravzaprav se z g. Kavčičem strinjam. Iz dosedanjih prispevkov ge. Puhar sem sklepal, da je bila v partiji, šele v Ljubiteljih leninizma je razkrila, da ji tega ni bilo treba. Imam vtis, da so sedanji najbolj zagrizeni antikomunisti tisti, ki bi jih v 50. letih prejšnjega stoletja imenovali »zgrajeni partijci«. Pravzaprav so to tudi ostali in se še naprej enako obnašajo.

Prispevke ge. Puhar in tudi mnogih drugih ocenjujem za pomanjkljive, ker ne znajo ali se jim morda ne izplača ločevati borbe za svobodo in neodvisnost, brez katere ne bi bilo samostojne države Slovenije, od vsakokratnih oblasti. Oblast se obnaša kot oblast, kar vidimo tudi zdaj v njenem odnosu do protestnikov na kolesih. Tudi zdaj jim ni pripravljena vsaj malo prisluhniti (ne samo njim). Oni bivši oblasti smo bili do leta 1990 hvaležni, ker nas je oddaljila od Vzhodne Evrope. Sedanji ne ploskamo, ko nas približuje Madžarski in Poljski. Sedanji ni pogodu naš odbijajoči odnos do vladavine Orbána in somišljenikov tu in onstran meje. Imam občutek, da nas smatra za nekakšne disidente.

V teh negotovih časih (nimam v mislih covida-19) mi je prišla na misel neka primerjava, ki jo tu obelodanim. Takoj po spremembi političnega režima so nas novi oblastniki obvestili, da smo do leta 1990 ali 1989 živeli za železno zaveso tako kot Madžari, Čehi, Slovaki, Vzhodni Nemci … Ne za tako, kot živimo zdaj. Niso poznali razlik. Mi »Jugoviči« smo se imeli v Pragi, na primer, zelo lepo. Nemške marke smo na skrivaj prodajali po štirikratni ceni. Pravzaprav smo ropali Češko. Levji delež te krivde je nosila češka oblast. Imam skoraj čisto vest, ker se nisem nikoli udeležil nakupovalnih romanj. Sem si, sva si, smo si privoščili zelo dobre večerje, zajtrke in kosila, kakršnih si doma ne bi mogli privoščiti.

Nato je naša nova oblast to isto ponudila večvrednim Evropejcem z Zahoda. Prišli so in se veselili nakupov dobrih podjetij, ki so od nekdaj bila državna ali so postala državna z ukinitvijo družbene lastnine. Tako kot smo se mi obnašali na Češkem, so se oni obnašali v Sloveniji. (Morda tudi na Češkem.) Nakupe je bilo včasih treba pospešiti, tako kot so Italijani pospešili spreobračanje Češke v kapitalizem. V mislih imam množice Italijanov, ki so sredi Vaclavskih namesti mahali s šopi mark in jih prodajali vsej policiji in še komu pred nosom. Policaji so obupali in niso reagirali.

Pri nas je bilo podobno. Oblasti so po vrsti odstavljale sposobne direktorje in uprave bivših družbenih firm, nastavljale svoje »kadre«, ki praviloma niso imeli kaj dosti znanja in poštenja za upravljanje podjetij. Množice podjetij so nato postale cenovno ugodne za zahodne pa tudi naše razsvetljence in so jih na veliko kupovali. Množica je bila prevelika, bilo je neobvladljivo, najbolje za vse oblasti je bil pogled vstran.

Ali je mogoče zdaj primerjati borbo za osamosvojitev od Jugoslavije in sedanje oblasti (ne samo Janševe, ki vseeno štrli nad povprečjem) s časi, ki niso bili več krvavi, s takratnimi oblastmi in NOV? Je. Sedanja oblast pozablja, no, noče vedeti, kdo je izboril osvoboditev izpod okupatorjev in njihovih sodelavcev ter osamosvojitev od Jugoslavije. Pri tem imajo veliko podporo pri nekaterih medijskih ljudeh.

Naj zaključim z opozorilom, povzetim po g. Kavčiču. To je nevarno za nas državljanke in državljane Slovenije, še posebej, ker se je začelo pozabljati – predvsem po Evropi in v ZDA –, zakaj so nastale ruševine, iz katerih je zrasla Evropa, ki smo jo poznali še pred kratkim. Kakšna bo v bodoče, ne vemo.