Ljubitelji leninizma (3)

Gospod (ali tovariš) Jože Kavčič me je 27. maja v rubriki Pisma bralcev in odmevi izzval k pojasnjevanju misli, ki sem jih zapisala v kolumni Ljubitelji komunizma. Pravzaprav me je poklical na zagovor.

Zvedeti hoče dvoje. 1. Kaj je narobe z novinarskim kodeksom iz leta 1973, ki izhajajoč iz ustave SFRJ in programa ZKJ zahteva privrženost marksizmu in leninizmu. 2. Kako je z zapovedjo o bojevitem odnosu do birokratizma, tehnokratski uzurpaciji, nacionalnem šovinizmu, separatizmu, prodiranju liberalno-anarhističnih idej itd. itd. Kavčič sprašuje bralce in mene, kaj je s temi načeli narobe. Mar se mi zdijo preživeta? Nato pribije: »Ne, niso preživeta, ker jih korektni novinarji še vedno spoštujejo in izvajajo tudi danes! In proti takim novinarjem in medijem je naš predsednik vlade in predsednik DNS napovedal vojno z utemeljitvijo, da lažno in prirejeno poročajo o dogajanju v vladi in parlamentu …«

V odgovoru/zagovoru bom, oprostite, malo poučljiva: Tako je, marsikaj se mi je zdelo narobe tedaj in se mi zdi danes. V minuli polovici stoletja je razpadla SFRJ, po vsej Evropi so propadle, razpadle ali se preoblekle zveze komunistov – in res ne vem, kako bi se izognili zastaranju in smrti kodeksa, ki ga je predpisal Edvard Kardelj, vodilni teoretik Komunistične partije Jugoslavije.

Da v marsikaterem srcu ta načela še živijo, mi je jasno, saj drugače ne bi napisala Ljubiteljev leninizma. V parlamentu sta vsaj dve stranki, ki gojita razločna nagnjenja v to smer in jih pogosto javno izražata – z besedami, programi, emblemi, stisnjenimi pestmi, venci, pokloni … Tudi z odločnimi nastopi proti raznovrstnim -izmom, prej naštetim in nenaštetim. Mislim, da jih tudi marsikateri novinarji še spoštujejo in izvajajo – Kavčič ima prav. Mislim pa tudi, da bi v direktnem izrekanju to zanikali. Trdili bi, da so z vsem srcem privrženci čiste profesionalnosti, to je neobremenjenega, nevtralnega poročanja o vseh pomembnih zadevah, korektni in pošteni, resnici predani … Gotovo bi bili prav zgroženi, ko bi jim pripisovali, da še vedno sledijo marksizmu, leninizmu in naukom tovariša Kardelja … Saj bi se Aidan White za glavo držal …

Tu moj zagovor pred Kavčičem in bralstvom neha biti lahka naloga. Dogajanja v zadnjem času so namreč taka: vladni urad za komunikacijo je neko svoje poročilo začel z ugotovitvijo, da imajo slovenski mediji izvor v komunizmu. Ta konstatacija je bila v parlamentu, med novinarji in znatnim delom javnosti označena za laž, blatenje, sramoto, višek paranoje. Prav smešno in anahronistično se je zdelo nekaterim bistrim glavam, da kdo še leta 2020 omenja vpliv komunizma. Od kod neki?! Odmev je segel v beli svet in se zdaj vrača nazaj s povečano jakostjo, v multi-stereo tehniki …

Malo se mi vrti od tega, pa bom zdaj vrnila vprašanje Kavčiču in bralcem: A če Janez Janša reče, da med novinarji opaža vpliv komunizma, je to sramotno blatenje novinarskega in državnega ugleda, če pa Jože Kavčič reče, da med novinarji opaža zvesto sledenje komunističnim načelom, je pa to topel poklon, vreden alternativne Nobelove nagrade? In če Janez Janša kaj poočita medijem, je to vojna in vredno cvretja v peklenskem kotlu, če pa Jože Kavčič s podobnimi opažanji pohvali medije, zasluži stoječe ovacije?