Ljubitelji leninizma (8)

Velik odziv bralcev na moje Ljubitelje leninizma (Delo, 19. maja, stran 7) me je malo začudil. Kdo bi si mislil. Očitno je zadeva vredna debate. Malo manj me veseli, da bi me vsi po vrsti tako radi zlasali … a to nekako sodi v sfero Delovih dopisovalcev.

Janezu Zeniju, ki mi očita nepoznavanje besede tovariš in kršitve lepega vedenja (ker »nekateri novi oblastniki in tisti bolj desno usmerjeni« iz tega delajo zmerljivko), sporočam, da izraz poznam, nekaj vem o njem in ga nisem uporabila kot zmerljivko.

O gospodu/tovarišu sem spregovorila zato, ker se mi zdi, da je bil Joža Kavčič pomemben partijski sekretar. Če taka oseba zvestobo Marxu, Leninu in Kardelju še leta 2020 razglasi za kompas, po katerem se nam kaže ravnati – in ki ga »nekateri korektni novinarji upoštevajo«! – potem se mi zdi oznaka tovariš ustrezna, in ne žaljiva. Če Zenijev znanec v tem vidi kompliment, res ne vem, kje bi bil problem. Je pa tema »prekrščevanja« v nagovorih zanimiva in se je bom mogoče kdaj lotila.

Emil Milan Pintar, ki mi očita »umazano delo«, »neuspešno prikrivano sovraštvo« in podobne podlosti, se je posvetil brazdam, ki jih je zaoral Edvard Kardelj v našo družbeno misel, ter razvoju podivjanega kapitala v fašizem ... In pričakuje od mene vdano spoštovanje do Kardelja, njegovih prodornih misli, opustitev žabje perspektive itd. No, daleč smo zašli od izhodišča, ki je bilo: slavitev Lenina, užaljenost zaradi tvita o virusu Lenina in Marxa, poklon z venci pred Kidričem … Iz tega sem navezala na svoje prve novinarske dni in kodeks, ki sem mu bila, hočeš nočeš, zavezana.

Potem sem citirala, kako se je Lenin videl Tinetu Hribarju in Gregorju Tomcu. Ker sem morala iti skozi prisilne učne ure o Kardeljevih Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, bom iskreno priznala, da se v to snov ne bi več podajala. A prepričana sem, da se bodo našli častilci, ki bodo nesli venec tudi pred bronastega Kardelja, lučaj od parlamenta, in prav verjetno tudi marsikaj napisali o historičnem pomenu podružbljanja proizvajalnih sil, saj imajo vso FDV za sabo. To bo gotovo odtehtalo odsotnost moje malenkosti (in drugih »desničarjev«).



Bolj me zanima tako imenovano oživljanje fašizma. Sredi tega živim že vse življenje, tako da sem se bila primorana marsičesa naučiti. V tej debati je zbudilo mojo pozornost, da se Janez Janša nekje pojavlja kot fašist, drugje pa kot leninist. Očitno torej ne gre za diametralno nasprotje. Mogoče za nekakšen dialektičen ples? Pisma bralcev niso najboljše mesto za pošteno debato o tem, a zdi se mi, da bi Pintar in Tomc lahko na kakšnem simpoziju vešče prekrižala rapirje. Mene posebno mika izvedeti, kako se je odrešilna misel, da je fašizem skrito jedro tako imenovane slovenske pomladi, pojavila in utrdila leta 1988 in 1989.

Najnovejšemu Jožetu Kavčiču hvala za še eno lekcijo o novinarstvu. Zdelo bi se mi bolj koristno govoriti malo bolj stvarno. Kavčič pravi, da smo živeli v socialistični državi in da je bila pred nami še zelo dolga in vijugava pot v daljni komunizem … Že res. Ampak novinarski kodeks je vseeno izhajal iz »programa Zveze komunistov Jugoslavije« in novinarji so morali biti »zavestno privrženi idejam marksizma in leninizma«, če znova citiram. In Delo je dobilo ime po komunističnem glasilu in je izhajalo pod komunističnim geslom »Proletarci vseh dežel, združite se!« Tega si nisem izmislila in potvorila. Vsi pomembni uredniki so bili člani partije, pogosto tudi CK ZKS, marsikdo Udbe. To so preprosta dejstva, in ne potvarjanje.

Zdaj pa še nekaj malega o bojevitosti, izhajajoči iz teh dejstev. Ker so sedemdeseta slovela zlasti po boju proti liberalizmu, bi bila najprimernejša roža s te grede. Držala se bom Pintarjevega nasveta, da je treba zgodovino sprejeti takšno, kakršna pač je, in se poskusila izogniti očitkom, da iz fotelja sedanjost kritiziram zgodovino, pa zato zadnjih nekaj vrst prepuščam Stanetu Kavčiču in njegovemu sočasnemu pogledu na te stvari: »Naši novinarji so me močno razočarali. Pokazali so se – razen častnih izjem – kot duhovni hlapci in moralne prostitutke,« je zapisal Stane Kavčič oktobra 1974.

Na koncu pa še tole: Zakaj se vsi gospodje in tovariši tako izogibajo mojemu spraševanju? Torej: A če Janez Janša reče, da med novinarji opaža vpliv komunizma, je to sramotno blatenje novinarskega in državnega ugleda, če pa Jože Kavčič reče, da med novinarji opaža zvesto sledenje komunističnim načelom, je pa to topel poklon, vreden alternativne Nobelove nagrade? In tako dalje …