Le zmernost je rešitev za človeštvo in planet

Zmernost bi morala biti človekova najbolj spoštovana lastnost. Medtem ko človekova dobra dela nikdar ne prestopijo meja zmernosti, se prebujena človeška zloba takoj začne šopiriti in groziti.

Če je v človeku več dobrega kot slabega, so njegove slabosti zato tembolj razdiralne in uničujoče. V prvi vrsti so to vojne in oboroženi spopadi. V njih prevladuje človekova brezobzirnost. Ni večjega zverinstva, kot je totalna vojna. Vsa verstva imajo prav, ko govorijo o dobrem in zlem duhu. Napačno pa učijo, da oba duhova delujeta avtonomno in zunaj človeka. Nasprotno, zlasti hudobni duh je globoko zasidran v človeku, le iskrico potrebuje in že mu zrastejo neskončno velika črna krila, ki zasenčijo vsak razum. Takrat tudi nebo potemni, da zakrije pogled na zemljo. Kaj takrat ostane dobrim ljudem? Pekel! Pravi pekel, ne oni namišljeni iz svetih knjig. Zakaj se človekova dobrota nekako sramežljivo kaže v javnosti, zloba pa se takoj našopiri nesramno na najvišjih mestih? In še nekaj je. Hudobni duh ima bolj zveste vernike, kot jih ima dobri duh. Lažje jih tudi spravi k požigu kakor dobri duh svoje k obnovi.

Pojma o dobrem in slabem sta človeku znana že od praveka. Tudi v vsakdanjem življenju ju slehernik občuti in loči. A kljub temu človek naseda na mnoge nečednosti. Celo razvade mu postanejo. Že vsak otrok zna našteti sedem grdob: napuh, lakomnost, požrešnost, nevoščljivost, nečistost, jeza in lenoba. Seveda jih je še nešteto. Prepoznamo jih, ko jih občutimo na lastni koži. Dobrega človeka je takrat sram, slab človek pa ob njih uživa. V tem se razlikujeta dobri in slabi duh med ljudmi.

Vse, kar je slabo, se človeku vedno v neki določeni obliki maščuje. Če bi se človek vsaj sedmim glavnim nečednostim izogibal, bi »lepo živel in bi mu bilo dobro na zemlji«. Čezmerna potrošnja izvira iz požrešnosti. Lakomnost ne pozna meja pri kopičenju bogastva. Obe nečednosti imata za posledico izčrpavanje našega planeta, obenem pa ga še zastrupljata in onesnažujeta. Napuh se vedno pripravlja na vojne. To je katastrofa vseh katastrof. Vse človekove nečednosti so še pomešane z zavistjo in s čezmernim naraščanjem števila prebivalstva, vse skupaj pelje človeštvo skupaj z njegovim planetom v neizogibni konec. Zastrupljen zrak opozarja na to. V onesnaženih oceanih plastika že izpodriva morski živelj. Na celinah se širijo puščave. Mnoge rastlinske in živalske vrste pred očmi izumirajo vsak dan. Mi pa še naprej rinemo po svojem starem črednem nagonu ...

In kaj pravi današnji človek? Nič! O vsem tem vodi le statistiko, pogosto prirejeno v korist njegovim razvadam. Torej premislimo, kako enostavno se nam ponuja rešitev: to je zmernost in samo zmernost v vsem.