V nadaljevanju preberite:

Eden od prvih slovenskih okoljevarstvenikov, ki je pred več kot tridesetimi leti, ko je bila ekologija še eksotična tema, s somišljeniki to popeljal v jedro procesa nastajanja slovenske države, v knjigi Ekosistemska družbena ureditev poda podrobno analizo družbenih, ekonomskih, političnih ter predvsem okoljsko-podnebnih razmer in protislovij. Hkrati, kot odprti vir, političnim odločevalcem (in vsakemu posamezniku posebej) ponuja širok nabor rešitev, ki temelji na ekosocialnem konceptu trajnostnega razvoja in odrasti.

Vaša knjiga od prve do zadnje strani ohranja optimističen ton, in to v času, ko ob vseh grozečih dejstvih v kontekstu podnebne krize in geostrateških trenj biti optimist skoraj pomeni biti vernik. Na trenutke se zdi, da ste se sposobni močno opreti na morda le lažno upanje. Kje najdete moč in voljo? Kako je mogoče preseči dejstva in si ne dovoliti obupati?

Optimizem črpam predvsem iz zgodovine človeštva. To je bilo večkrat na prelomnici. Z današnjim časom lahko primerjamo obdobje kubanske krize iz leta 1962. Tedaj smo bili zelo blizu tretje svetovne vojne. In to jedrske. Človeštvo je v zadnjem trenutku našlo rešitev. Kompromis. Ta je mogoč le s pogajanji.

Tudi za krizo, v kateri smo danes, bo treba iskati kompromise. Vidim jih v jasnih, nedvoumnih, radikalnih strateških, torej dolgoročnih ciljih. In nakazano pot – konkretne rešitve za najbolj aktualne probleme – za dosego teh ciljev, ki mora biti postopna, demokratična in nenasilna.

Ob tem bi bilo mogoče ohranjati širok optimizem glede reševanja temeljnih človeških problemov. Ti so: okolje in podnebje, tektonska neenakost ter militarizacija sveta. Našteti problemi zahtevajo koncept dolgoročne rešitve, ki morda deluje utopično, je pa edina, ki lahko razreši temeljna protislovja. Tako sem tudi zasnoval svojo knjigo.

Optimizem črpam tudi iz splošne informiranosti. In to ob vseh minusih, ki jih digitalna revolucija povzroča. Ljudje vedo, kje in kaj so problemi. Niso pa informirani, kako in kje iskati rešitve. Jaz jih vidim v radikalnem reformizmu – ne v revoluciji, ampak v postopnem prehodu v ekohumanizem prek ekosocialnega kapitalizma.

Ta paradigma, ki je bistveno drugačna od neoliberalnega kapitalizma, omogoča iskanje rešitev. Ekosocialni reformizem pomeni reševanje najbolj perečih okoljskih problemov z jasnimi ukrepi in mehanizmi ter hkrati velikanskih ekonomskih in socialnih razlik. Globalno, nacionalno, regionalno.

Zdaj bom pa res še bolj optimističen: tu vidim moč v bolj ozaveščenem ljudstvu. Prepričan sem, da če bi v tem trenutku izvedli svetovni referendum o začetku procesa demilitarizacije, bi to podprlo 99 odstotkov ljudi.