Komu so napoti osebe z motnjo v duševnem razvoju?

Pred več kot štiridesetimi leti smo v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (to je ustanova za otroke in odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju; tisti, ki tega izraza nočejo uporabljati, jim rečejo duševno prizadeti ali še kaj slabšega) ustanovili prvo bivalno skupnost za te osebe v Sloveniji. Kakšno desetletje za tem smo ustanovili drugo, in to na Ravnah na Koroškem, ter kmalu za tem še eno v Črni.

Zakaj smo pravzaprav že pred mnogimi leti ustanavljali takšne oblike življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju? Zato, ker smo se že takrat zelo globoko zavedali, da življenje v ustanovi, kjer zelo skupaj, brez prave intimnosti živi dvesto in več oseb, ni tisto pravo, ni vredno osnovnega človeškega dostojanstva. Glede na materialno ekonomski razvoj pred desetletji je bilo seveda to bolj sprejemljivo, danes, ko je življenjski standard precej višji, pa ni več. Če bi vas, ki berete ta prispevek (osebe z motnjo ga zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti ne morejo brati), postavil v takšno situacijo, si zelo nazorno predstavljam, kako bi reagirali. Predvsem pa bi si življenje zelo hitro uredili sebi primerno (dovolj dostojanstveno!). Osebe z motnjo pa za sebe tega ne morejo (ne znajo) postoriti. Mi kot družba pa smo jih v to zavodsko situacijo potisnili, češ, zanje je pa to že dobro. Za nas ni, zanje pa je? Kako, ali zanje ne šteje človeško dostojanstvo, ali so zato, ker so že po naravi za marsikaj prikrajšani, še celo manj ljudje? Ne, niso! In zato smo ustanovili bivalne enote. In še več jih bi, pravzaprav kar za vse njih, a za to ni bilo pogojev, ni bilo denarja.

In s kakšnimi težavami smo se pred desetletji srečevali pri ustanavljanju teh prvih bivalnih skupnosti v Sloveniji in na kakšnih predpostavkah smo jih odprli? Bili smo pripravljeni na težave, na odpor soseščine. A izhajali smo iz predpostavke, da ne glede na odpor bodočih sosedov postavimo bivalno skupnost, naj le ta zaživi in vsi sosedje bodo prej ali slej ugotovili, da so dobili v bistvu zelo dobre nove sosede. Sosede, ki dejansko nikomur nič nočejo, ki nikomur ne težijo s sosedskimi kapricami. A na naše veliko presenečenje se odpor ni zgodil na nobeni lokaciji. Kar takoj so drug drugega povabili na kavo, kot se za dobre sosede spodobi. A tako ni bilo samo v začetku. Z velikim zadovoljstvom ugotavljam, da je bilo tako vsa naslednja leta in je tako še danes.

Nemalokrat sem bil postavljen v spoznanje oziroma dilemo, da so tako imenovani »normalni« ljudje v svojem vrednostnem svetu in reakcijah bili večkrat veliko slabši od tako imenovanih »nenormalnih«. FOTO: Igor Mali

A od kje smo črpali znanje in predvsem korajžo, da smo šli v takšen projekt, ki je bil za tiste čase pri nas precej nov in nas je postavljal pred preizkušnjo neznanega? Prečesali smo polovico zahodne Evrope, si ogledali mnoge integrirane bivalne enote, nekajkrat smo tudi po več tednov živeli v enotah, se zanimali za organizacijska, vsebinska in zakonska izhodišča. Kaj kmalu smo ugotovili, da bo najbolje, če organizacijo in vsebine bivalnih enot utemeljimo na splošnih evropskih spoznanjih z upoštevanjem naše specifične situacije. In tako smo tudi storili. Glede zakonskih osnov pa smo z veseljem ugotovili (v vseh šestih državah, ki smo jih obiskali), da dejansko nimajo nobene posebne zakonodaje, ki bi morala veljati posebej in specifično za osebe z motnjo v duševnem razvoju, da bi jim bilo omogočeno bivanje v splošnih stanovanjskih soseskah. Saj gre za stanovanjske kapacitete, v katerih imajo pod enakimi pogoji vsi ljudje enake pravice in dolžnosti. Ne bom pozabil, da sem na izrecno vprašanje, ali to velja tudi za osebe z motnjo v duševnem razvoju, dobil odgovor, kaj, ali oni niso ljudje. Zlagal bi se, če bi zanikal, da me je bilo zaradi mojega vprašanja kar precej sram. Tako, pa smo jih vselili v bivalne enote! Brez ene težave oziroma pripombe, ne na sami lokaciji kot tudi nikjer v Sloveniji, ko smo na mnogih posvetih in strokovnih druženjih, v mnogih lokalnih skupnostih predstavljali naše bivalne skupnosti. Vse do lanskega leta!

Današnje dni se je marsikaj spremenilo. Dejansko so nas zahteve Evropske skupnosti postavile v situacijo, da normaliziramo njihova življenja. In kaj to pomeni? To pomeni, da jim v skladu z njihovimi sposobnostmi življenje naredimo enako življenju vseh drugih ljudi. Da izvedemo tako imenovano deinstitucionalizacijo, to je, da jih iz zaprtih zavodskih oblik življenja postavimo med nas, v skupnost, med ljudi. Da zaživijo v stanovanjih kot vsi drugi ljudje. Ne glede na to, da so nekoliko drugačni, a to samo v intelektualnem pogledu. Ne pa v čustvenem, vedenjskem, moralnem. Pri svojem delu sem spoznal zelo veliko teh oseb. In se znova in znova prepričal, kako krasne so. Nemalokrat sem bil postavljen v spoznanje oziroma dilemo, da so tako imenovani »normalni« ljudje v svojem vrednostnem svetu in reakcijah bili večkrat veliko slabši od tako imenovanih »nenormalnih«.

Glede na vso zgodovino, glede na zgoraj opisano in glede na to, da smo danes v nekaj desetletij bolj razvitem svetu, z višjimi socialno-humanitarnimi normami, je bilo realno pričakovati, da ustanavljanje bivalnih enot za osebe z motnjo v duševnem razvoju ne sme biti nikakršen problem. Zato je več kot šokantna odločba, da se morajo iz svojih stanovanj na Krasu, na Goriškem pravkar vseljeni stanovalci izseliti. Stanovalci, ki so se vselili tako kot vsi drugi, ki predvidoma niso prekršili nobenega določila hišnega reda, ki predvidoma niso motili svojih sosedov. Če bi se to zgodilo pred desetletji, bi bilo vsaj malo razumljivo. Ko pa se to dogaja danes, ko širom Slovenije osebe z motnjo v duševnem razvoju v stanovanjskih enotah živijo že na več kot sto lokacijah, je kaj takšnega več kot nezaslišano. Da nimajo za takšno bivanje zakonske osnove in da je to treba zakonsko urediti, je le plehek izgovor, za katerim se skriva odklonilen odnos do drugačnosti. Komu so torej napoti »neškodljive« osebe z motnjo v duševnem razvoju? Vsem tistim, ki stojijo za to odločbo in jo podpirajo. In zakaj? Zato, ker se bojijo neke imaginarne drugačnosti, ne zavedajoč se, da so zaradi tega sami usodno drugačni.