Ena kopalnica za trideset stanovalcev

Črna na Koroškem – Centralna­ stavba Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) v Črni na Koroškem že dalj časa kliče po obnovi. V njej živi 160 oseb z mot­njo v razvoju, od katerih jih okoli sto biva v tri- in štiriposteljnih sobah, po trideset stanovalcev si deli eno kopalnico.

Prenova je povezana z uresničitvijo načrtov za deinstitucionalizacijo, po kateri naj bi država v Mežici, Slovenj Gradcu in Radljah ob Dravi zgradila manjše bivalne skupnosti, ki bi osebam z motnjo v razvoju izboljšale kakovost življenja ter jih približale domu, kjer ne morejo ali nočejo živeti. Katja Vadnal iz Zveze Sožitje je povedala: »Slovenija se je že dvakrat obvezala, da bo izpeljala deinstitucionalizacijo. Prvič s podpisom konvencije o pravicah invalidov. Odbor Združenih narodov za pravice ljudi z ovirami nas je opozoril, da ni sledu o resni akciji države na tem področju.«

Barbara Kobal Tomc z Inštituta RS za socialno varstvo je ocenila, da bi to leto lahko bilo prelomno. »Veljati sta začela zakon o osebni­ asistenci in zakon o socialni vključenosti invalidov. Oba uvajata spremembe po meri uporabnikov. Dala jim bosta možnost izbire.« Priznala je, da imamo v državi veliko dnevnih centrov, bivalnih enot za osebe z motnjo v razvoju, stanovanjskih skupnosti, a smo v primerjavi z drugimi evropskimi državami na tem področju še vedno zelo
institucionalizirana država.
 

Razlike v nastanitvah

Ireno Došen, mamo mladostnika s posebnimi potrebami, zanima, kako je mogoče, da so v isti državi tako velike razlike v nastanitvenih kapacitetah ustanov. Pri tem je navedla primer Dobrne, ki svojim uporabnikom nudi neprimerno boljše razmere za bivanje kot ­črnjanski CUDV.

Razočaranje, ker država že leta ne preide od besed k dejanjem, je v Črni toliko večje, saj je CUDV ustanova, ki je v Sloveniji premikala meje pri obravnavi oseb z motnjo v razvoju, in sicer na področju pravice do samostojnega življenja, pravice do partnerstva, spolnega življenja in intimnosti ter pravice do telesne aktivnosti.

Lilijana Miklič je prišla v CUDV, ko je bila stara devet let in pol. Do šestindvajsetega leta je živela v domu, v katerem kar 18 stanovalcev biva od ustanovitve takratnega zavoda leta 1968. »Nikamor se nisem mogla umakniti, da bi imela mir. Motilo me je nenehno prilagajanje, kdaj ugasniti ali prižgati luč, kdaj odpreti ali zapreti okno,« je povedala in dodala, da so drugi prevečkrat odločali o tem, kaj bo delala, kam bo šla, celo kaj bo ­jedla. Zadnjih pet let je stanovalka bivalne skupnosti na Prevaljah, ki si jo deli s tremi ženskami in petimi moškimi. »To je pisana druščina ljudi, ki sebe imenujejo družina,« je dejala strokovna sodelavka CUDV Marija Studenčnik. V bivalni skupnosti za vsakega uporabnika sestavijo individualni program glede na njegove sposobnosti in potrebe. »Stanovanjsko skupnost doživljajo kot dom, ki ga nekateri nikoli niso imeli,« je dodala.
 

Trpi strokovno delo

»V 21. stoletju smo. Razmere kličejo po spremembah,« je opozorila Danica Ozimic, mama odrasle osebe z motnjo v razvoju. »V majhnih, tesnih, pretemnih prostorih, ki so dopoldne učilnice, popoldne pa služijo druženju, se pojavljajo napetosti in nervoze med stanovalci,« je poudarila Irena Došen, direktorica CUDV Dalja Pečovnik pa je priznala, da zaradi prostorske stiske trpi tudi strokovno delo.

Na vprašanje, zakaj v Slovenj Gradcu, Mežici in Radljah ob Dravi še ni novih bivalnih skupnosti, čeprav zanje obstaja dokument identifikacije investicijskega projekta, je odgovoril radeljski župan Alan Bukovnik. »Na potezi je pristojno ministrstvo, ki mora jasno povedati, kaj pomeni bivalna skupnost in kako velika naj bo. Občine smo jih načrtovale same s pomočjo CUDV, ki si želi razseliti uporabnike, kar seveda še zdaleč ne pomeni ­deinstitucionalizacije.«