Koliko zveri in ptic potrebujemo?

Še dve generaciji nazaj smo morali vsako žival, ki smo jo hoteli pojesti, ujeti ali pa sami vzgojiti. Danes to namesto nas naredijo drugi. Vzredijo in ubijejo jo namesto nas, mi pa si kos, ki nam je najbolj všeč, kupimo v Mercatorju ali kakšni drugi veletrgovini.

Volk si mora še danes vsak dan ali pa vsakih nekaj dni najti svoj kos mesa, saj se ne hrani z zelenjavo. In ko se pojavi pred »Mercatorjem«, si seveda zaželi mesa, ki pa pripada le nam. Ovce gojimo, da bi jih pojedli mi, ne pa volkovi. Tega pa oni nočejo in nočejo razumeti.

Kmetje zahtevajo, da se število volkov, medvedov (risi še niso na vrsti) zmanjša na njim sprejemljivo število. Bojim se, da bi bilo to vsega nekaj deset. Malo več, kot jih zdaj trpi v živalskem vrtu. Vsem tem bi lahko nadeli ovratnice in skrbno sledili njihovemu gibanju. Če bi se našim kmetijam približali na manj kot nekaj kilometrov, bi lovci storili, kar je potrebno.

Pa niso težava samo zveri. Nadležne so tudi ptice. Mestne lastovke in postovke pospešeno izginjajo. Prve lovijo leteči mrčes, druge miši, rovke in bramorje. Pa jim zato ne pojemo slave. Zjutraj me namesto čebljanja lastovk in oglašanja postovk pričaka edino hrup prometa. Nove in obnovljene stavbe so oblikovane tako, da ne dopuščajo gnezdenja. Že obstoječa lastovičja gnezda odstranjujejo, pa ni zato še nihče odgovarjal. V nekaj letih se je število obeh vrst zmanjšalo na desetino. Tu, kjer živim, so se spomladi mestne lastovke vrnile – in odletele. Niso več dobrodošle.

Edina vrsta, ki je ne preganjamo, je kos. Hrani se v glavnem z glistami in te se nam gabijo.