Ta čudovita pernata bitja

Pred mnogimi leti, ko smo se preselili na obrobje Ljubljanskega barja, na skrajni konec že obstoječega naselja, nas je prijatelj nekaj časa gledal rahlo postrani. Po izobrazbi je biolog, po duši ornitolog in zato tudi varuh tega izjemnega habitata. Nad opazovanjem ptic se je navdušil še v časih, ko smo se (pre)malo zavedali, kako pomembni sopotniki so za nas ta čudovita bitja. Nikoli mu ni bilo težko vstati pred soncem, nato pa ure in ure v tišini oprezati za pernatimi živalicami. Hecno, celo njegovo ime se začne z isto črko kot bitja, ki so mu tako pri srcu. Zdelo se nam je čudno, da se je raje odrekel ponočevanju z nami kot čarom zgodnjega jutra. Včasih smo ga, priznam, zato tudi dražili.

Z leti ga vse bolj razumem. Čeprav ne premorem njegovega potrpljenja, kaj šele znanja, je med knjigami, ki so vedno na dosegu roke, tudi ena o pticah naših krajev. Na vrt večinoma prihajajo stari znanci, kosi, sinice, zelenci, brglezi, za prijetno presenečenje včasih poskrbi veliki detel. Za povrh vsega sta se pred nekaj leti iz gnezda na sosedovem borovcu oglašali mladi uharici. Zanimanje za ptice je po svetu spodbudil slovenski izum, pametna krmilnica, ki svoje obiskovalce tudi fotografira in beleži. Vgrajeno ima namreč majhno videokamero z mikrofonom in senzorjem za zaznavanje gibanja. Ko ptica prileti, jo senzor zazna in prek mobilne aplikacije obvesti lastnika krmilnice. Če lastnik želi, lahko s pomočjo aplikacije obiskovalce fotografira, izve pa tudi, za katere vrste ptico gre. Nad izumom so navdušene celo veverice, ki jih je premamil zastonj prigrizek.

V nedeljo je bilo gregorjevo, praznik, ko se neuradno začne pomlad in se ženijo ptički. Žal na našem koncu številnih dreves in grmovij, ki so živalim dajala zavetje, od lani ni več. Za njimi je sredi naselja ostala zaplata izravnane zemlje, ki namesto ptic in srn privablja le zaslužkarje.