V nadaljevanu preberite:

Ne morem pozabiti Nila. Ko je ladja zapustila Luksor in so obrisi mesta in njegovih zlatih templjev ostajali za nami, se je pokrajina spremenila v biblično pripoved, polno pahljačastih palm; zdelo se je, da bo v košarici iz trsja vsak čas tok mimo prinesel malega Mojzesa, moški in ženska, ki sta z osličkom hodila ob reki, sta me spomnila na cerkvene poslikave. Zelena trava, na kateri so se pasli vodni bivoli, se je spuščala vse do reke, bele čaplje in črni ibisi so pristajali v močvirju, hudourniki so nizko leteli nad palubo. Oglašale so se ptice, ki jih nisem še nikoli niti videla niti slišala, moški v snežno belih galabejah so kmetovali ob bregu, otroci so se kopali v reki. Nekoč so se na obali sončili krokodili, zdaj živijo le še v velikanskem umetnem Naserjevem jezeru, kjer jih je okoli 70.000, v njihove starodavne rumene oči se lahko zazrete v nubijskih vaseh, kjer jih imajo za hišne ljubljenčke.

Ko sem ponoči sedela na palubi in strmela v črno obalo, sem poslušala najbolj popolno egiptovsko opero – glasovi mujezinov so se mešali kot vonjave v orientalski kuhinji, saj so si z barvnimi lučkami osvetljene mošeje sledile druga za drugo, oglašanje oslov je preglasilo lajanje psov, vzkliki otrok so preglasili pogovore odraslih. Voda pod veliko ladjo je tiho šumela. Rimska cesta se je svetila nad mano; stari Egipčani so verjeli, da je ta mlečna pot iz zvezd na nebu natančen odsev Nila na Zemlji, in res se je zdelo, da je tako.