Kdo nam vlada?

Vprašanje se zdi neumestno. Od poslancev izvoljena vlada vendar! Ja, tako naj bi bilo, in občasno tudi je. Vse bolj pogosto pa se mi zdi, da ukrepe terjajo sindikati, ki pritisnejo na to ali ono ministrstvo, da ukrepa tako, kot zahtevajo sindikati. Najbolj očitno se konflikt pojavi, kadar zahtevajo sindikati za svoje člane višje plače. In vlada se sprva bolj ali manj uspešno upira, zavlačuje, na koncu pa le popusti in privoli v višje plače. Sindikati imajo namreč moč: če ne bo tako, kot zahtevajo, bo »štrajk«.

Tega pa se vlada boji kot hudič križa. Vlada nima enakovrednega orodja, s katerim bi lahko udarila nazaj. In na koncu vlada popusti. In ko doseže višje plače en sindikat, se lakota po višjih plačah širi po državi kot zelo nalezljiv virus. Najprej zdravniki, potem šolniki in naprej gasilci, vojaki, policisti itd. Saj je razumljivo, kdo pa bi se branil višje plače, več prostosti, dopusta in drugih »ocvirkov«? Saj jim privoščim. A problem nastane, ko je vreča denarja prazna. Če enim daš več, potem za druge ostane manj.

Imam zamisel, ki pa zagotovo ne bo sprejeta z navdušenjem (oziroma sploh ne bo sprejeta): različni sindikati naj se med seboj dogovorijo, kdo od njih je vreden več, kdo naj zasluži več, zdravnik ali učitelj. In ko se dogovore, naj gredo pred vlado in pokažejo, kako so se dogovorili. Kakšne plače naj dobe zdravniki, medicinske sestre, policisti, vojaki, šolniki itd. Ko bodo imeli te številke, naj gredo z njimi na vlado, kjer naj skupaj izračunajo, koliko denarja iz proračuna bodo potrebovali, da bodo poplačani vsi. No, z veliko verjetnostjo bo izračun pokazal, da je denarja v vreči premalo za vse. Potem pa bi pač morali pokazati resnost, stisniti zobe in privoliti v sorazmerno zmanjšanje vseh izračunanih plač za toliko, da bo v vreči dovolj denarja za vse. In vsi bomo kolikor toliko mirno živeli in delali.

Pesnik Janez Menart je zapisal: »O, krhke sanje rosnih dni, ko fantek je sanjaril, kako bi, ej! za vse ljudi pravičen svet ustvaril.«