Kdo bi moral Italijane spomniti na njihove zločine nad Slovenci?

Fojbe, izraz, ki ga poznamo že dvajset let – po zaslugi italijanskega spomina na konec druge svetovne vojne na Primorskem in v Furlaniji. Za nas, Slovence, je to ponižujoč spomin, ker ob vseh tisočih žrtev pri osvobajanju Primorske in Julijske krajine Italijani štejejo za žrtve samo neznano število Italijanov, večinoma civilistov, ki so jih ali naj bi jih pobila jugoslovanska vojska ali slovenski partizani. Ni znano njihovo število, prav tako ne, koliko od njih je bilo sodelavcev fašistov in nemških okupacijskih sil. Ob fojbah prezirajo na tisoče padlih osvoboditeljev Trsta, neznano število žrtev nemških okupacijskih enot. Slovenski politiki od prvega do zadnjega ne vedo, kdo je osvobodil Trst nemškega jarma.

Ko Italijani navajajo žrtve »jugoslovanskega komunizma« v fojbah, nikoli ne navedejo zaporedja dogodkov, ki so sledili italijanski zasedbi slovenskega in hrvaškega ozemlja po koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po prejetju »nagrade«, ki jo je Kraljevina Italija dobila z rapalsko pogodbo leta 1920: nagrada je bila nekaj sto tisoč Slovencev in Hrvatov skupaj z njihovim ozemljem. Srednjeveška metoda (tudi v srednjem veku so vazalom podarjali ljudi in zemljo, kjer so bivali).

Italijani so takoj, še pred začetkom fašizma, posegli v osnovne pravice Slovencev (in drugih narodnosti). S fašizmom so se italijanski pritiski na pravice Slovencev ekstremno povečevali. Takoj so ukinili slovensko realko v Idriji. Ukinjali so izobraževanje v slovenskem jeziku na ravni osnovnošolskega izobraževanja. Prepovedali so verske obrede in kulturne prireditve v slovenščini. Slovenske izobražence so z raznimi pritiski in grožnjami pregnali iz Italije. Alojza Bratuža, ki je vodil cerkveni zbor in ni spoštoval prepovedi, so prisili v pitje strojnega olja, zaradi česar je v velikih mukah umrl. Za »šalo« so italijanski fašisti 19. marca 1921 v Strunjanski dolini med vožnjo proti Trstu (nekaznovano) z vlaka streljali na skupino otrok: sedem so jih zadeli, dva med njimi ubili, dva sta ostala invalida. Julija 1920 so italijanski nacionalisti in fašisti požgali Narodni dom v Trstu, slovenski kulturni center. Na dolge zaporne kazni in na smrt so obsodili slovenske protifašiste, prve v Evropi. Začeli so imperialno vojno v Libiji in Abesiniji – tudi zločinov v tistih krajih »ne upoštevajo«.

Vse to se je Slovencem za rapalsko mejo dogajalo prvih dvaindvajset let po razpadu Avstro-Ogrske oziroma po prvi svetovni vojni. V tem času, polnem italijanskih krivic, preganjanj in zločinov, so Slovenci skupaj s Hrvati organizirali društvo Tigr, ki se je borilo za osnovne človekove pravice, kot bi rekli danes. To je bil največji slovenski »zločin« pred drugo svetovno vojno.

V koncentracijsko taborišče Gonars je Italija takoj začela pošiljati znane Slovence, ki niso sodelovali z okupacijskimi oblastmi. V Gonarsu je umrlo približno petsto Slovencev in Hrvatov. FOTO: Wikipedija

Druga svetovna vojna: napad Kraljevine Italije na Kraljevino Jugoslavijo. Imperialistični napad je sam po sebi največji zločin, ki ga zagreši država napadalka. Za vse hudo, kar se je zgodilo Slovencem in Italijanom, je odgovorna država napadalka in njeni državljani. Italijanska država je prek svojega komisarja takoj represivno ukrepala. V koncentracijsko taborišče Gonars je takoj začela pošiljati znane Slovence, ki niso sodelovali z okupacijskimi oblastmi. V Gonarsu je umrlo približno petsto Slovencev in Hrvatov. Vsi so bili civilisti. Tudi na otoku Rabu so Italijani postavili taborišče smrti: večina internirancev je bilo slovenske in hrvaške narodnosti, nekaj tudi Judov. V izredno težkih in surovih razmerah je umrlo več kot tisoč dvesto ljudi, od tega približno sto otrok v starosti do deset let. Še osemsto taboriščnikov z Raba je umrlo v drugih fašističnih taboriščih (podatek po Wikipediji). V Ljubljani so (najprej) italijanske okupacijske oblasti izvajale izredno krut državni terorizem. Od leta 1942 do 1943 so Italijani kot talce ustrelili najmanj 185 večinoma naključno izbranih ljudi. Kot edinega so 1. oktobra 1942 v 24 urah po aretaciji ustrelili slikarja in grafika Hinka Smrekarja, izrednega umetnika. On ni bil izbran naključno. V času od jeseni leta 1941 do kapitulacije Italije leta 1943 so italijanski vojaki in oblastniki tudi na mnogih drugih krajih streljali talce (fotografijo streljanja talcev so celo uporabili kot dokaz, kaj so počeli Slovenci z Italijani), zapirali ljudi, požigali domove ... Zločin v Trnovskem gozdu: italijanski vojaki so pobili družino, nekatere so žive zažgali. V Iškem Vintgarju so Italijani mučili in živega sežgali ujetega partizana. Skoraj nič od tistega hudega, kar so storili Italijani nad Slovenci, jim ti, hvala bogu, niso vrnili.

Po vseh teh strahotah, ki so jih nad nami, Slovenci, zagrešile italijanskih oblasti, fašisti in vojaki, pride na vrsto fojba pri Bazovici, ki je kronski dokaz za barbarstvo Slovanov – Slovencev.

Begunci iz Istre, imenovani ezuli, so bili po drugi svetovni vojni s svojih domov delno pregnani z grožnjami, delno zvabljeni v Italijo z italijanskimi obljubami, delno so odšli zaradi odpora do novega političnega režima po razpustitvi STO. Italijanske oblasti so jih v glavnem naselile na zemljišča v lasti Slovencev.

Vsa leta po vojni – in sem ter tja tudi sedaj – se v Italiji za mejo pojavljajo obcestni do Slovencev sovražni napisi.

Zakaj sem to zapisal? Zato, ker sem prvič slišal za fojbe od predsednika tedanje slovenske vlade g. Lojzeta Peterleta, ko nas je prepričeval, da smo do leta 1989 živeli za železno zaveso? Ne, napisal sem zato, ker tisti, ki bi morali odgovarjati na italijanske obtožbe o »zločinskih Slavih«, raje gledajo v tla. Tisti, ki so še vedno pristaši kolaboracije, Italijanom na skrivaj pritrjujejo.