Kam greš, slovensko zdravstvo?

Na RTV Slovenija sem 21. in 24. marca slišala nastop prof. dr. Sama Zvera, predstojnika kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana. Njegove besede so me pretresle in spodbudile, da tudi jaz povem javnosti svoje mnenje.

Kot zdravnica internistka – revmatologinja in dolgoletna pacientka hematološke ambulante na Polikliniki v Ljubljani ugotavljam, da se razmere za delo zdravnikov, sester in drugih sodelavcev iz leta v leto slabšajo. Nevzdržno je, da mora zdravnik v osmih urah pregledati okoli triinšestdeset (63) zahtevnih bolnikov, da morajo del teh in še mnogo drugih bolnikov sestre oskrbeti z infuzijami, transfuzijami, injekcijami, prevezami itd. – in to v mnogo premajhnih, pretesnih prostorih. V dnevni bolnišnici se stiskajo bolniki na ležiščih, stolih, med njimi pa si utirajo pot sestre s stojali za infuzije. Lahko se samo čudimo, da pri izgorelem osebju, ki neprestano hiti, dela in je pod časovnim pritiskom, ne nastajajo strokovne napake. Občudujemo njihovo prijaznost, srčnost in pripravljenost pomagati vsem pomoči potrebnim. Vsi imajo vedno in za vsakega bolnika nasmeh na obrazu in prijazno besedo. Lahko jim samo rečemo: Hvala! Hvaležni smo vam za vaše delo, ki je očitno vaš pravi poklic.

Ko vstopiš v hodnik, nabit z imunsko kompromitiranimi bolniki, ne moreš verjeti, da so to ambulante UKC Ljubljana, najvišje strokovne zdravstvene ustanove v Republiki Sloveniji in v glavnem mestu – in to v 21. stoletju. Edino, kar nas tolaži, je visoka strokovnost zdravnikov in medicinskih sester, kar nam lahko zavida marsikatera klinika bogatega zahodnega sveta. Pohvaliti je treba tudi trud oseb, odgovornih za čistočo, ki je v prostorih več kot petdeset let starega objekta ni lahko vzdrževati.

Sprašujem se, kako je mogoče, da nobenemu ministru za zdravje in nobeni vladi ter nobenemu direktorju UKC v vseh teh letih ni uspelo urediti razmer v zdravstvu. Zato prosim in pozivam politike, predvsem ministrico za zdravje gospo Valentino Prevolnik Rupel, naj si pridejo ogledat situacijo hematološke ambulante na polikliniki. In pojdite še na internistično prvo pomoč (IPP)!

Zadnji čas je, da dobijo zdravstveni delavci v javnem zdravstvu primerno plačilo, primerno plačane nadure za svoje odgovorno delo, za delo, ko gre za življenje in smrt. Te probleme lahko rešimo samo viribus unitis – s skupnimi močmi. Ni se nam treba čuditi, da zdravstveni delavci trumoma zapuščajo UKC. Žalostno je, da gredo raje k Lidlu, Sparu itd. To je kruta realnost! Naj se politiki nehajo hvaliti, kaj vse so naredili, kaj vse še bodo ... Njihovo govoričenje in hvalisanje ne bosta rešili slovenskega zdravstva. Bodite raje ponosni na visoko strokovnost naših zdravnikov in medicinskih sester in naj se neha visokokvalificirane zdravnike, med katerimi so nekateri svetovno znani, zmerjati z dvoživkami.

Žal je še danes zelo aktualen latinski rek: Nemo propheta in patria! (Nihče ni prerok v svoji domovini.)