Kakšen je danes naš odnos do Rudolfa Maistra?

V Delovih Pismih bralcev je bil 25. novembra lani objavljen prispevek Vinka Korošaka (V. K.) z naslovom Maistra razglasimo za narodnega junaka – pismo je bilo eden ne prav številnih glasov v pomembnejših medijih, ki so pospremili letošnji državni praznik 23. november, posvečen spominu vojaka in pesnika Rudolfa Maistra.

Navedba V. K., da je Maister »za Slovenijo rešil velik del narodnega ozemlja«, seveda drži. A bi morali zaradi boljše predstave o daljnosežnem pomenu tega dejanja o njem govoriti več in pogosteje. Kajti Slovenija, če bi se ob apetitih Italije sploh oblikovala v bolj ali manj samostojno nacionalno enoto, bi še najbolj spominjala na okrnjeno nekdanjo deželo Kranjsko (brez delov Istre in Primorske) ali na marionetno Ljubljansko pokrajino! Brez dela Koroške ter Maribora s Podravjem, če ne kar celotne Štajerske do Brežic ob Savi, se tudi ne bi mogla zgoditi priključitev Prekmurja.

Rudolf Maister je v odločilnem trenutku na lastno pest izpeljal tisto, za kar bi si morala prizadevati narodna vlada v Ljubljani, tedanja osrednja slovenska oblast v nastajajoči prvi južnoslovanski državi, ki pa je naivno verjela, da bo na mirovni konferenci v Parizu zmagala pravica in ji bodo s Slovenci poseljene pokrajine dodelili kar sami od sebe. Pravilno je ocenil, da pariškim odločevalcem ni zaupati in da jih je treba postaviti pred izvršeno dejstvo. Narodni svet za Štajersko s Karlom Verstovškom na čelu ga je podprl in 1. novembra 1918, da bi imela njegova beseda večjo težo proti avstrijskim častnikom v Mariboru, iz majorja za dve stopnji povišal v generala.

Ta ukrep je v Ljubljani vzbudil veliko negodovanja in bil eden od razlogov, zaradi katerih je bil Maister takrat in pozneje deležen več nasprotovanj in omalovaževanj kot priznanj. Po začetnih uspehih in nato porazih na Koroškem je s slovenskimi četami s srbsko pomočjo in vrhovnim poveljstvom spomladi 1919 dosegel tudi severni rob takratne slovenske poselitve nad Celovcem. Vendar so ga v odločilnih trenutkih pred plebiscitom poklicali v Beograd. Nato je v vojski kraljevine Jugoslavije, ovenčan z visokimi odlikovanji, imel le še bolj ko ne protokolarne naloge. Bi je častni pribočnik regenta Aleksandra in do leta 1923, ko je bil pri komaj 50 letih kot divizijski general na hitro upokojen, predsednik jugoslovanske razmejitvene komisije z Italijo. Preostala leta je preživel večidel odmaknjen od javnosti; na zadnji poti na pobreško pokopališče v Mariboru ga je spremljalo 15.000, po nekaterih virih 25.000 ljudi!

To je pomenilo, da Maister posebno na Štajerskem ni bil pozabljen, vendar so spomin nanj tudi v drugi Jugoslaviji ohranjali le pripadniki številnih po njem imenovanih društev borcev za severno mejo ter peščica zgodovinarjev in publicistov. Poleg vojaških dosežkov je bilo odrinjeno tudi pesništvo, bibliofilstvo in ostalo kulturno delovanje Maistra – Vojanova.

Nato je bil v času komunistične doktrine poveličevanja delavcev v očeh najbolj pravovernih označen za buržoaznega militarista, protirevolucionarja in sovražnika delavskega razreda. V tem duhu je bil že prej zavrnjen predlog, da bi po njem imenovali eno od partizanskih brigad.

Prva razstava o generalu Maistru in njegovih najvidnejših sodelavcih je bila – brez gradiva iz osrednjega arhiva! – v Mariboru šele ob 40. obletnici bojev za severno mejo, leta 1958! Takrat so oblastniki dopustili tudi prvi spomenik z upodobitvijo Maistra – sredi borcev za severno mejo s srbskimi šajkačami na glavah! –, prepoznavnega le po značilnih brkih. Prvi spomenik v Kamniku je generalu nedaleč od rojstne hiše leta 1970 odkril borec za severno mejo in partizanski poveljnik Franc Leskošek – Luka. Naslednji celopostavni spomenik z natančno določenimi omejitvami, kako visok sme biti, kam mora gledati itn., je Maister dobil šele čez 17 let v Mariboru – potem ko so devet let prej že pred vojno nastali doprsni kip, ki so ga rodoljubi skrili pred Nemci, iz preddverja občinske stavbe na zahtevo iz Ljubljane prenesli v Šentilj. Še 12 let pozneje je Ljubljana dobila kar dva konjeniška spomenika itn. Hkrati se je daljšal seznam še naprej različno uglašenih knjig in člankov ter poimenovanj šol, ulic in ustanov po njem. V Mariboru so se domislili celo piva General Maister?!

Kljub temu se odnos do Maistra ni odločilno spremenil. Za večino javnih priznanj so bila v zadnjih letih ob redkih posameznikih zaslužna predvsem društva General Maister in nekatera druga civilna združenja, medtem ko je izvršna oblast večinoma zadržano ostala ob strani. Prav bi bilo, da bi bolj dejavno in spoštljivo sodelovanje obrambnega ministrstva pri preureditvi družinske grobnice v Mariboru letu 2021– venec je na slovesnosti dan za ministrom položil tudi predsednik republike Borut Pahor – pomenilo trajno spremembo v dosedanjem toplo-hladnem odnosu do generala in pesnika! Tako kot se je z imenitnejšim videzom njegovega groba končalo dolgoletno, podajanju vročega kostanja podobno merjenje moči zagovornikov in nasprotnikov izpolnitve želje Maistrovih dedičev, da bi mu postavili veličastnejšo grobnico po že leta 1938 nastalem idejnem načrtu Jožeta Plečnika.

Leta 2005 je bil 23. november razglašen za državni praznik – v spomin na ta dan leta 1918, ko so Maistrovi vojaki navsezgodaj v Mariboru, menda v pičlih 47 minutah, razorožili nemško-avstrijsko zeleno varnostno stražo, Schutzwehr, in nemškemu mestnemu svetu onemogočili, da bi z orožjem ubranil svojo oblast.

To častno priznanje hkrati potrjuje tudi nenavaden odnos Slovencev do praznikov. Dela prosti dnevi, »pravi« prazniki, so predvsem tradicionalni cerkveni prazniki, obletnice z narodno identitetnim in državotvornim ozadjem, ki jih nima v koledarju nihče drug, pa so zgolj prazniki, ki jih – če jih – ljudje praznujejo po svoje. To velja, razen za Prešernov dan, tako za dan Primoža Trubarja kot za dneva združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in vrnitve Primorske k matični domovini pa tudi za dan suverenosti in dan Rudolfa Maistra, ustanovitelja in poveljnika prve prave slovenske vojske – česar mu mnogi še danes najraje ne bi priznali.

K boljšemu poznavanju Maistra in njegovih zaslug, da je 70 let pozneje sploh lahko prišlo do skoraj enoglasne odločitve za samostojno slovensko državo, bo nekaj prispevala tudi uresničitev zamisli za Maistrovo pot, ki bo povezovala kraje, povezane z njegovim življenjem in delovanjem. Zvrhano stoletje po prevratu je res že čas za pravično, z argumenti podprto oceno Maistrovih (ne)spornih dejanj pa tudi deležev Badjure, Lavriča, Malgaja, Savina, Skvarča, Šnuderla, Udeta, Zeilhoferja in drugih pomembnih borcev za severno mejo.

Predlog V. K., da bi »generalu Rudolfu Maistru posthumno podelili častni naslov narodnega junaka«, če je mišljen resno, ni najbolj posrečen. Nadomeščanje ene skrajnosti z drugo, dolgoletnega zamolčevanja z mitično avreolo, se praviloma ne obnese. Drži pa, kar še pravi V. K., da »nobena naša dosedanja politika ni dovolj cenila svoje zgodovine«. Največ zato, ker novo štetje odpira možnosti za nove interpretacije preteklosti.