»Rušijo tisto, za kar se je Maister s svojimi borci boril«

Kamnik – Prav na državni praznik, na dan Rudolfa Maistra, so drevi v Kamniku slovesno odkrili spominsko obeležje Maistrovim borcem z območja Kamnika, ki bo odslej ob boku spomenika generalu Maistru krasil in spominjal sedanje in bodoče rodove o neizmerni želji takratnih zavednih Slovencev po svobodi, miru in pravičnejši meji.

Ob tej priložnosti je zbrani množici spregovoril nekdanji predsednik Društva general Maister Kamnik Ivan Miroslav Sekavčnik, ki je dejal, da se je na takratni generalov razglas k mobilizaciji in klicu na pomoč odzvalo veliko zavednih Slovencev. V boju za pravičnejšo mejo so se mu priključili, čeprav so se pred tem štiri leta bojevali v prvi svetovni vojni.



»Njihovo domoljubje in želja po pravičnejši meji sta premagala vso utrujenost in rane preteklega vojskovanja in jih spodbudila k novemu boju, tokrat ne za cesarja, temveč za svojo domovino, za Slovenijo,« je med drugim povedal Sekavčnik. Spominsko obeležje je postavljeno v spomin na vse zasluge domoljubov, ki so sodelovali v bojih za severno mejo, kot Maistrovi borci in izhajajo iz kamniškega območja. 

»Maister je gorel za slovensko svobodo«

Osrednja prireditev ob dnevu Rudolfa Maistra je potekala v kamniškem domu kulturu, zbranim je spregovorila Lučka Lazarev Šerbec, predsednica Zveze društev General Maister. »V vseh nas bije slovensko srce in prav takšno, polnokrvno slovensko, je bilo v možu, vojaku in zavednem Slovencu Rudolfu Maistru, ki mu gre zahvala, da smemo v slovenskem jeziku v mestih ob Dravi reči preprosto dober dan in hvala,« je povedala Šerbčeva, ki je prepričana, da je Maistrovo dejanje pomembno zaradi dveh razlogov; zaradi Maistrovega pogumnega nastopa proti nasprotnikom slovenske narodne emancipacije novembra in decembra 1918 in v naslednjih mesecih leta 1919 in drugič, da je Maribor in štajersko Podravje, posledično pa tudi Prekmurje, zagotovil za narodno matico.



Takega dejanja je bil zmožen le mož različnih talentov, od pesniških in po svojem vojaškem poklicu tudi vojaških. Vse to je izžarevala njegova lepa, prav veličastna osebnost, ki je očarala ljudi, da so mu sledili. Ta osebnost je gorela za slovensko svobodo v zedinjeni Sloveniji in se je izkazovala s pogumom v trenutku, ko ga je narod najbolj potreboval. To pa je bilo 1. novembra 1918, tri dni po tem, ko je slovenska politika na Kongresnem trgu v Ljubljani razglasila slovensko samoodločbo in vstop v novo narodno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustanovljeno tisti dan v Zagrebu.



Rudolf Maister, slovenski oficir, je to slovensko samoodločbo zavaroval tako, da je v poveljstvu mariborske garnizije proglasil Maribor in štajersko Podravje za jugoslovansko posest in prevzel nad njima vojaško komando. Za to hrabro dejanje ga je Narodni svet za Štajersko imenoval za generala, kar je bil poseben izraz ljudske počastitve, ki doleti pogumne može samo v prelomnih zgodovinskih trenutkih za njihovo zgodovinsko dejanje. To posest je potem 22. novembra s svojimi prostovoljci ubranil pred poskusom nemškega dela mariborskega prebivalstva, ki je hotelo Maribor priključiti nemški Republiki Avstriji.

Partizani bi bili nemočni v Podravju

»To Maistrovo dejanje in zagotovitev etnične slovenske meje na Štajerskem in njegovo vojaško prizadevanje za zagotovitev ravno takšne etnične meje na Koroškem so dejanja prvovrstnega zgodovinskega pomena za eksistenco jugoslovanske Slovenije in danes samostojne slovenske države, ki bi ga morala slovenska država praznovati, kot praznuje največja dejanja iz narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni.



Če ne bi bilo Maistrovega dejanja v novembru 1918. lahko z veliko gotovostjo rečemo, da bi bilo slovensko partizanstvo v letih 1941–1945 mnogo šibkejše in ne bi imelo kaj osvobajati na območju Maribora in Podravja,« je prepričana Šerbčeva.



Govornica je opozorila, da so bili Maistrovi borci po letu 1945 pozabljeni in skoraj izbrisani iz zgodovinskega spomina. V samostojni Slovenji po letu 1990 pa so mu bile dokončno priznane vse zgodovinske zasluge. V slovenski zgodovini je dobil mesto, ki mu gre. Dokončno rehabilitacijo in priznanje države so Rudolf Maister in borci za severno mejo dočakali leta 1999, ko so prejeli najvišje državno priznanje.

V spominsko ploščo je vklesanih 50 borcev iz Kamniškega, ki so se z ramo ob rami borili z generalom. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Lučka Lazarev Šerbec se je dotaknila tudi današnjih dni, ki za marsikoga niso rožnati. Pravi, da danes sicer ni bojev z okupatorji, a da bijemo drugačno bitko v vsakdanjem življenju, saj ljudi ogroža vse hujše potrošništvo, odtujenost naravi, kriza vrednot in tudi kriza narodne identitete.



»Mladim smo dolžni zagotoviti delo, možnost in dosegljivost ustvariti si dom. Slovenija potrebuje mlade, ki bodo imeli radi svojo domovino. Ali je res potrebno rušiti to, za kar se je boril Maister in njegovi borci,« je sklenila Lazarev Šerbčeva.