»Nekateri ga slavimo, drugi s figo v žepu opazujejo«

Na današnji državni praznik upokojeni zgodovinar Aleš Arih razlaga, kakšno je bilo Maistrovo leto, kaj vedo in česa ne mladi, zakaj nas general še vedno razdvaja in kdo popravlja napako države.​


 

Ravnokar ste prišli z obiska na neki šoli. Kaj rečete otrokom, kdo je bil Rudolf Maister?

Moja uvodna naloga je povedati, da gre za stoto obletnico bojev za severno mejo, da je bil Maister človek, ki je rešil Maribor iz nemških rok, da nam je ustvaril mejo, ki je še danes državna, da se je boril in ohranjal materni jezik, kar se je odražalo tudi v njegovem pesniškem ustvarjanju. Po njegovi zaslugi je Štajerska slovenska, Prekmurje je slovensko in velik del Koroške. Narodna vlada v Ljubljani ga je pustila na cedilu, sicer bi danes na Gosposvetskem polju vihrala slovenska zastava. Ampak to je zgodovina, danes smo kljub vsemu lahko zadovoljni. Če ne bi imeli Maistra, bi izgubili 30 odstotkov slovenskega ozemlja ali 6093 kvadratnih metrov. V kraljevini SHS bi ostala samo dežela Kranjska in še ta ne v celoti. Skratka, imeli smo srečo, da je bil Maister človek pravega trenutka in prave odločitve.

In kaj mladi rečejo, kdo je bil?

Z društvom letos potujemo po šolah v okviru Maistrovega leta. Smo kot nekakšni cirkusanti in veste, kaj se nam dogaja?! Ko sprašujem mlade, kaj vedo o Maistru, je vedno tišina. Tišina! Morda kdo reče, da je bil general, pa še to je prebral na projekciji. Na neki šoli pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Fant iz petega razreda je dvignil roko in rekel: »General Maister je bil dober človek.« In glejte, to je bistvo vsega! Ker je bil dober človek, je uporabil vse svoje talente pesnika, vojaka, bibliofila, domoljuba in naredil nekaj dobrega.

Smo sredi Cankarjevega in Maistrovega leta, pa o prvem slišimo kar precej, o drugem nič. Zakaj menite, da je tako?

Ljubljana kot prestolnica je naredila, kar je morala, na Maistra pa je bilo pozabljeno, breme se je prestavilo na društva. Samo novembra ima 26 društev z Maistrovim imenom, kolikor jih je po Sloveniji, kar 32 prireditev. Kar naj bi opravila država, zdaj delamo mi, volonterji. Res pa je, da so mariborske kulturne ustanove prevzele del programa, a le v okviru svojih rednih dejavnosti. Odnos je takšen, kakršen je bil nekoč, in je voda na mlin tistim, ki govorijo: »Kaj se pa vi greste, pustite Maistra! Če ne bi bilo njega, bi bili v Avstriji, imeli visoke plače in se ne bi vozili v Gradec v službo.« To slišimo tukaj, na Štajerskem.

Maistrovo leto je uradno končano. Kateri dogodki so bili in kaj še bo?

Vse leto že potujemo po šolah, pripravili smo slavnostno akademijo, koncert domoljubnih pesmi v Narodnem domu, potem je bila oživitev ustanovitve narodnega sveta, končali smo proslavo, izdali bomo še zbornik z naslovom Dragi Maister, kjer bodo zbrani spomini njegovih borcev in podpornikov, zanimivi prispevki. V soboto imamo v okviru 33. Maistrovih dnevov v Zavrhu predajo Štupičeve vile in odprtje razstave Maister po Maistru. Drugo leto pa bomo nadaljevali s Koroško, ki je bila Maistrova bolečina. Ogromno je še odprtih stvari, nepotrjenih trditev, kar je priložnost za zgodovinarje.

Kaj je najpomembneje današnjemu Slovencu vedeti o Maistru?

Da si je kot človek upal narediti nekaj mimo tistih, ki so takrat odločali. In takšne danes pogrešamo.

Zakaj ste pred kratkim dejali, da se ob Maistru razdvajamo?

Nikakor ne morem mimo tega, da so iz avle mariborske občine odstranili doprsni kip generala Maistra. Pri tem so pridno sodelovali tedanji mariborski politiki in revolucionarji. To se je pokazalo tudi letos, ko nekateri slavimo Maistra, drugi pa nas s figo v žepu le opazujejo. In prav to nas razdvaja. Je pa tudi res, da obstajajo različne prireditve z ločenim občinstvom. Ena prihajajo na predavanja iz NOB in obdobja Jugoslavije, druge bolj privlači prva svetovna vojna. Toda to je stvar demokracije, lastne presoje ... In s tem ni nič narobe. Največje razdvajanje in polarizacija sta bila lani ob Premzlovi pobudi, da bi Maistru zgradili grobnico oziroma mavzolej. O tem ste veliko pisali tudi v Delu. Strasti so se umirile, zamere pa ne.