Kakovost v zdravstvu

Kakovost v zdravstvu mora biti aksiom. In zakon o kakovosti v zdravstvu vključno s posebno agencijo je vsekakor dobrodošla, čeprav le delna rešitev razmer v zdravstvu. Ni pa mogoče ločiti varnosti in kakovosti, ker brez kakovosti ni varnosti in obratno. Vse to bi pa lahko strnili v to, da gre pri zdravstveni obravnavi za dobro klinično prakso v najširšem pomenu besede. Varnost in z njo nujno povezana kakovost pa segata mnogo dlje od nekega zdravstvenega posega, in sicer v ves čas pred posegom, ko nek bolnik prvič prestopi prag zdravstvene ustanove in poišče zdravstveno (ne samo zdravniško) pomoč; z drugimi besedami – segata tudi v čakalno dobo, od prvega stika z zdravstvenim sistemom pa vse do konca rešitve problema.

Se pa določbe tega zakona zelo prepletajo z zakonom o pacientovih pravicah. A nič zato. Predlagateljem ni mogoče očitati pomanjkanja iskrenih namenov, s katerimi se lahko samo strinjam, saj sem bil sam praktično vso aktivno delovno dobo še kako vpet pri izvajanju diagnostike in zdravljenja najtežjih bolezni in bolezenskih stanj, predvsem s področja internistike, občasno pa tudi drugih specialnosti (kirurgije, nevrologije, pediatrije, ginekologije itd.) in vseh mogočih pričakovanih in nepričakovanih zapletov, žal tudi s smrtnim izidom. Zdravstvene ustanove bodo morale novi agenciji javljati napake in o njih na razumljiv način tudi pojasnjevati bolnikom in svojcem. V redu. To je sicer vedno bila – ali bi vsaj morala biti – praksa pri delu z bolniki, a morda pogosto nezadostna in premalo temeljita.

O tem, da pride do neželenega dogodka tudi zaradi predolgih čakalnih dob, pa v novem zakonu ni dosti ali skoraj nič poudarka. Naj samo za ilustracijo navedem bolnika s kritičnim zoženjem aortne zaklopke, ki bi moral biti obravnavan praktično urgentno, saj je lahko vsako čakanje usodno. Zato bi bilo prav, da bi tudi posledice premalo učinkovitega zdravstvenega sistema prištevali med napake. Videti pa je, da so mišljene samo napake pri samem delu z bolniki, vendar je problem širši od napak pri negi in zdravljenju, pa najsi bo to padec s postelje z zlomom stegnenice, ki je predvsem pri starostnikih pogosto usoden, ali nezadosten in neustrezen nadzor ter pravilen takojšen odziv pri zapletih med invazivnim diagnostičnim in terapevtskim posegom, po operacijah, pri opustitvi kakega sicer indiciranega posega, stranskih učinkih zdravil, kontrastnih sredstev itd.

V svoji dolgoletni praksi sem bil priča številnim opisanim primerom, a skoraj vedno smo bili le zdravstveni delavci privezani na sramotilni steber, češ da nismo storili vsega, kar bi lahko in bi morali, čeprav na določene dogodke nimamo nobenega vpliva in se zgodijo nepričakovano. Tak najhujši dogodek je denimo skok z 8. nadstropja glavne stavbe UKC Ljubljana, čemur sem bil tudi sam priča, a za to ne moremo biti odgovorni le zdravstveni delavci, saj so razmere tam naravnost idealne za tako skrajno dejanje obupanega bolnika.

Me pa moti in ni prav, da se kar ekstrapolira iz raziskav v tujini z našimi razmerami. Tako se pogosto navaja podatek, da naj bi v Sloveniji zaradi napak v zdravstvu letno umrlo okrog 1000 ljudi in da bi se dalo okoli 500 teh smrti preprečiti. Morda tudi več, morda manj. Ne vem. A za tako trditev je treba imeti najprej lastne podatke in upoštevati ne samo napake pri diagnostiki in zdravljenju, ampak vse ostale okoliščine, zaradi katerih pride do neželenega dogodka, kar sem omenil že prej. Zato ponavljam. Ni mogoče ločiti napak pri diagnostiki in zdravljenju brez upoštevanja drugih okoliščin, ki imajo posreden ali neposreden vpliv na to, da do neželena dogodka pride. Če, denimo, nek starostnik čaka na zamenjavo kolka več let, je zaradi krhkosti organizma veliko večja možnost zapletov. In čakalne dobe so eden pomembnejših vzrokov zanje.