Pravice v zdravstvu bi morali omejiti in določiti prioritete

Ko poslušam in berem o nujnih spremembah delovanja našega zdravstva, se kar ne neham čuditi. Še najbolj nenavaden korak je predlog spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti. Tisti, ki podpirajo spremembo tega zakona, očitno mislijo, da zdravniki v javnih zdravstvenih zavodih lenarijo, zato jim je treba omejiti dopolnilno delo. Mar res kdo misli, da se bo z uveljavitvijo takšnega zakona izboljšala dostopnost zdravstva?

Od ministrice, doktorice ekonomskih znanosti, sem pričakoval, da bo zdravstvo postavila na trdne ekonomske temelje. Predlagana sprememba zakonodaje pa žal ne gre v tej smeri. Vsi, ministrica in predsednik vlade, Kebrova skupina, ekonomisti, zdravniki iz vodstva in odborov Zdravniške zbornice Slovenije, pa tudi objavljena mnenja posamičnih zdravnikov, vsi po vrsti mislijo, da lahko do odlično delujočega zdravstva pridemo z nekaj popravki zakonodaje ter brez poseganja v pravice bolnikov in v utečeno dogovorno ekonomijo. Ampak to ne drži. Tukaj je nekaj temeljnih dejstev:

1. Nobena država na svetu ni tako bogata, da bi popolnoma brezplačno, brez nedopustnega čakanja in v skladu s sodobnimi standardi kvalitete vsem prebivalcem ponudila prav vse, kar zdravstvo lahko stori. Slovenija, s pol manj denarja za zdravstvo kot mnoge razvite države, pa naj bi to dosegla. Ta cilj preprosto ni uresničljiv, za tak cilj nimamo dovolj denarja, kadrov, opreme. Glede nerealnih ciljev velja spomniti, kaj je pred 2500 leti zapisal kitajski filozof in vojskovodja Sun Tzu: Strategija brez taktike je najpočasnejša pot do zmage. Taktika brez strategije pa je hrup pred porazom (strategija so cilji, taktika pa je pot do cilja). Naši veleumi si zastavljajo nerealne cilje, kar pomeni, da nimamo cilja – nimamo strategije. Vsi predlogi za spremembe zakonodaje brez omejitve pravic so le hrup pred porazom.

2. Nujni prvi korak pri zdravstveni reformi je določiti prioritete, torej tiste storitve, ki jih z razpoložljivim denarjem vsem prebivalcem lahko zagotovimo v primernem času in v primerni kvaliteti. Neizogibno je, da mnoge manj pomembne storitve ostanejo izven te košarice. Za te storitve naj se ljudje posebej zavarujejo pri komercialnih zavarovalnicah ali pa jih plačajo iz žepa. Vem, da to pomeni priznanje socialne nepravičnosti, saj bodo revni težje plačevali za tisto, česar ne bo v »košarici«. Tak sistem pa je še vedno pravičnejši od naše sedanje prakse, ko tudi do mnogih res nujnih storitev lahko pravočasno pridemo le s samoplačništvom, kar seveda pomeni, da revni zaradi nedopustnega čakanja lahko utrpijo pomembno škodo na svojem zdravju.

3. Oženje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bo skrajšalo nedopustno dolge čakalne dobe, hkrati pa bodo odpadli nepotrebni stroški. Če jih pričnemo zdraviti zgodaj, bo pri mnogih boleznih zdravljenje uspešnejše in tudi stroški bodo nižji. Manjši bodo tudi izdatki za bolniški stalež, ki bremenijo tako delodajalce kot tudi zdravstveno zavarovalnico.

Od ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel (na fotografiji), doktorice ekonomskih znanosti, sem pričakoval, da bo zdravstvo postavila na trdne ekonomske temelje. FOTO: Črt Piksi

4. Uvesti je treba plačevanje po ekonomskih cenah. Pred seboj imam zapis konzilija, kjer je o bolniku z rakom razpravljalo sedem specialistov, spodaj je zapisana cena enajst evrov. S tem denarjem naj bi plačali po petnajst minut za vsakega zdravnika, za medicinsko sestro, za administratorko, pa še za poštno znamko. Takšni absurdi pomenijo, da ne moremo primerjati učinkovitosti javnih zavodov in zasebnikov, ki si lahko izbirajo le solidno plačane storitve. Ekonomska cena vključuje stroške živega dela, materialne stroške, realno amortizacijo opreme in nekaj malega režijskih stroškov. Ko bomo imeli realne cene vseh zdravstvenih storitev, bomo lahko govorili o zdravem sobivanju zdravstva v javni in v zasebni lasti.

5. Bolniki morajo imeti finančni interes, da varčujejo s stroški na svojo zdravstveno polico, zato je nujno, da plačujejo participacijo. Že večkrat sem predlagal participacijo v višini desetih odstotkov za zdravila, za bolniški stalež in za vse zdravstvene storitve (izjeme: pediatrija, porodništvo, psihiatrija), dokler skupni letni znesek plačane participacije ne preseže štirih odstotkov lanskega dohodka zavarovanca, od tu dalje pa naj bo vse brezplačno. Upokojenka s 600 evri pokojnine bo v naslednjem letu plačala največ 288 evrov, poslovnež z mesečno plačo 3.000 evrov pa največ 1440 evrov participacije. Takšen sistem ima vgrajeno socialno varovalko in hkrati zagotavlja, da ljudje ne kopičijo zdravil na zalogo, ne ostajajo v bolnišnici več, kot je nujno, ne zahtevajo specialističnega pregleda za storitve, ki jih lahko opravi družinski zdravnik, sami prevzamejo prevoze svojcev, ne zlorabljajo bolniškega staleža ... Vem, spet slišim glasove, da bodo revni zaradi participacije odlašali z obiskom pri zdravniku – in ponavljam: tak sistem je še vedno pravičnejši od sedanjega, ko so tudi res nujne storitve dostopne le samoplačnikom.

6. V javnih zavodih, v manjši meri pa tudi pri zasebnikih opravljajo tudi delo, ki ne sodi v zdravstveno obravnavo posamičnih bolnikov. Tu mislim na raziskovalno in pedagoško delo. Vsakdo razume, da delo poteka počasneje, če sta v ambulanti ob bolniku še dve študentki medicine, ki jima mora zdravnik sproti pojasnjevati posamezne postopke. Klinično izobraževanje študentov, zdravnikov in tudi vseh ostalih zdravstvenih poklicev mora biti ustanovi plačano iz drugega vira in ne preko višje cene »terciarne« zdravstvene storitve.

7. Vodstvom javnih zavodov moramo zaupati in jim pustiti, da odločajo o nagrajevanju, kadrih, nabavi opreme. Obnavljanje zastarele opreme mora biti v pristojnosti vsakega zavoda – seveda pod pogojem, da imamo realno amortizacijo. Centralizirano državno naročanje ne prinese prihrankov, prej nasprotno: ponudnik bo ceno prilagodil najslabšemu plačniku. Zasebniki dobro vedo, da najboljšo ceno dobi tisti, ki je zanesljiv in hiter plačnik, medtem ko je količina (na primer šestnajst aparatov za magnetno resonanco) manj pomembna.

To je sedem točk, ki so temelj za zdravo sobivanje zdravstvenih ustanov v javni in zasebni lasti, pa tudi za skrajšanje nedopustnih čakalnih dob in za učinkovitejše zdravstvo.