Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Nimamo premalo zdravnikov. Imamo preveč bolnikov.

Ločevanje javnega in zasebnega zdravstva, prepoved dela zdravnikom in podobno nikoli ne bo zmanjšalo števila bolnikov.
Zdravnike šolamo, da zdravijo bolezni po pravilih farmacevtske industrije. S kakšno pravico od njih zahtevamo, da bolnike obravnavajo celostno, če jih tega nihče ni učil? FOTO: Mavric Pivk
Zdravnike šolamo, da zdravijo bolezni po pravilih farmacevtske industrije. S kakšno pravico od njih zahtevamo, da bolnike obravnavajo celostno, če jih tega nihče ni učil? FOTO: Mavric Pivk
Ivan Soče, Maribor
9. 11. 2024 | 05:00
5:20

Po neki nerazumljivi in sprevrženi logiki smo število bolnikov sprejeli kot objektivno danost, kot nekaj, na kar ne moremo vplivati, kot nekaj, kar je povzročila višja sila in nas postavila v vlogo nemočnega opazovalca. Število bolnikov se je povečevalo hitreje kot število zdravnikov (tudi število medicinskega osebja in bolnišničnih postelj, naprav ...) in se bo očitno še naprej. Zato že desetletja zganjamo vik in krik, da imamo premalo zdravnikov, premalo medicinskih fakultet, jezni smo, ker zdravniki delajo tako, kot delajo ... Ves čas se neutrudno in brezplodno ukvarjamo z zdravniki: politiki, zdravniška zbornica, ministrstvo za zdravje, strateški svet, projektne skupine, zdravniški sindikat, novinarji, državljani ... Nikoli se niti en predsednik vlade ali minister za zdravje ni lotil težje naloge: zmanjševanja števila bolnikov. To je edini problem, ki ga imamo, in edini, na katerega imamo velikanski in odločujoči vpliv. To je edini način resnične skrbi za zdravje ljudi.

Dejstva: 1. v nobeni državi nimajo dovolj zdravnikov oz. jih v vseh primanjkuje; 2. v vseh državah, kjer imajo več zdravnikov, imajo tudi več bolnikov oz. se število bolnikov hitreje povečuje, kot se število zdravnikov; 3. v vseh državah, ki za zdravstvo namenijo več denarja, imajo več bolnikov; 4. študij medicine, vključno s specializacijo, traja nerazumnih deset in več let, kar pomeni, da je pomanjkanje zdravnikov na krajši rok nerešljiv problem; 5. skoraj vse nenalezljive kronične bolezni, zaradi katerih tudi najpogosteje umiramo, so posledica nezdravega načina življenja, predvsem nezdrave prehrane; 6. tri četrtine denarja za zdravstvo namenimo za zdravljenje nepotrebnih, zavestno samopovzročenih bolezni, ki jih medicina ne more pozdraviti, ampak jih le nadzoruje in lajša. Zdrav um se sprašuje, zakaj ne upoštevamo teh jasnih in prepričljivih dejstev. Zakaj smo tako neumni? Zakaj ničesar ne naredimo, da zmanjšamo število bolnikov? Od kod takšna norost, da ves napor vlagamo v krajšanje čakalnih vrst v ambulantah? Mar ne vemo, da zdravje ni v bolnišnicah ali ambulantah in ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih velikanov?

Zdravnike šolamo, da zdravijo bolezni po pravilih farmacevtske industrije. S kakšno pravico od njih zahtevamo, da bolnike obravnavajo celostno, če jih tega nihče ni učil? Kako lahko pričakujemo, da bodo zdravniki odvračali prebivalce od zdravju škodljive hrane, če stroka tega od njih ne zahteva in jih za to ne usposablja? Zakaj bi zdravniki skrbeli za zdravje, če jih desetletje treniramo, da bi skrbeli za bolezen? Zakaj bi zdravniki skrbeli za naše zdravje, če zanj sami ne skrbimo? Namerno in zavestno z nezdravo hrano in drugimi škodljivimi življenjskimi navadami uničujemo svoje zdravje, potem smo hinavsko jezni, ker čakamo v vrstah, da nam zdravniki vsaj začasno in površinsko olajšajo trpljenje, da lahko nadaljujemo s svojimi samouničujočimi praksami. Nič ni narobe z zdravniki. Mi smo neumni.

Delati enake stvari in pričakovati drugačne rezultate je norost. Torej, če hočemo pametno ravnati, torej skrbeti za svoje zdravje, je treba radikalno spremeniti prehranske in druge škodljive navade. Kakršne koli so že. Če smo jedli hrano X in zboleli, je treba prenehati uživati hrano X. Kar koli je ta X. Tako preprosto je to. Neumno in otročje se slišijo izjave, da nekdo ne more brez te ali one hrane. To lahko govorijo zgolj tisti, ki jim je trenutni užitek pomembnejši kot dobro zdravje. Tudi prav. A naj potem izstopijo iz čakalnih vrst, sami si naj plačajo zdravljenje bolezni, ki so si jih sami povzročili. Naj ne kradejo denarja in časa zdravnikom, ki bi ga lahko namenili tistim boleznim in posameznikom, ki si teh bolezni sami ne pridelajo. Hitro bi ugotovili, da imamo preveč zdravnikov. In te bi lahko pošteno plačali.

Sledenje smernicam »zdravega« prehranjevanja in nasvetom nutricionistov daljša čakalne vrste. Državno financiranje reklam za nezdravo hrano povečuje število bolnikov. Ločevanje javnega in zasebnega zdravstva, prepoved dela zdravnikom in podobno nikoli ne bo zmanjšalo števila bolnikov. Prenehati je treba z jalovimi napori in iluzijo, da bo več zdravnikov in več denarja za zdravstvo povzročilo manj bolnikov. To smo že velikokrat zaman poskusili. To so zaman poskušali v vseh državah. Nikomur ni uspelo. In tudi ne bo.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine