Kaj je narobe z nami?

Beremo, gledamo in poslušamo samo še jamranje, nerganje in pritoževanje. Vsi imamo slabe plače in pokojnine, nemogoče delovne pogoje, veliko preobremenjenost in posledično izgorelost, vsi bi radi stavkali in sodelovali na protestnih shodih, neizmerno smo žalostni zaradi ignorance vlade ... No, skorajda vsi.

Nezadovoljstvo, takšno in drugačno, raste kot gobe po dežju.

Resnici na ljubo se nekaterim plače že dalj časa sploh niso povišale, spet drugim so se za nekaj sto evrov, tretji so dobili povišico že dvakrat ... Beremo, da se veliko pogajajo eni in drugi, se nato končno dogovorijo, podpišejo dogovor, misleč, da bo zavladalo zatišje. A, glej ga, zlomka! Ko četrtemu zvišajo plačo, se prebudi peti, ki hoče imeti še več kot predhodniki. Zabavno kot vrteti kolo sreče. Vprašanje v naslovu je zato upravičeno: Kaj je narobe z nami? Lahko pa vprašanje oblikujemo tudi drugače. Ali se v naših glavah mota samo še denar? No, odgovorov na postavljeno vprašanje je nešteto. Po naši naravi so seveda vsi pravilni, kajne?

Kakorkoli že, moramo pa verjeti v našo dobroto, ki nas krasi, in bržkone je zdaj čas, da vsi, ki ste že izbojevali višje plače, drugi pa kasneje, pokažete družbeno solidarnost. Torej, pristopite v programe pomoči za otroke in družine v stiski. Ne bojte se, ne bo se vam izpraznil račun, še bo ostalo za uresničitev vaših želja in potreb.

Konec koncev pa za vse nezadovoljneže obstaja še ena rešitev. Če res ne (z)morete počakati, da se vlada postopoma, predvsem pa v miru z vami dogovori, lahko pokličete nazaj prejšnjega predsednika vlade in ga milostno prosite, naj se vas usmili. Morebiti pa boste v dar prejeli bombonček za polizat. Zgolj za polizat.