Prevod tudi kot učbenik esperanta

Ob robu 50. mednarodnega srečanja pisateljev so na Bledu­ predstavili slovenski prevod knjige La sonorilo de Bled/Blejski zvon, ki jo je v esperantu okoli leta 1925 napisal Stevan Živanović (1900–1938). Izvirnik je bil objavljen leta 1959 in velja za prvo knjigo v esperantu, ki se dogaja v Sloveniji.

Navedbo o proznem delu v esperantu, ki se dogaja v Sloveniji, je prevajalec Milan Jarnovič našel na spletni strani mednarodne organizacije za esperanto. Po nadaljnjem raziskovanju je izvod Blejskega zvona, ki je v izvirniku izšel v Beogradu, odkril v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Slovenski esperantisti o tej knjigi v glavnem niso nič vedeli, saj bi jo med študijem gotovo našli, je dejal esperantist, pisatelj in filozof Vinko Ošlak, ki je sodeloval na predstavitvi prevoda knjige. Prevajalec je poudaril, da je bilo delo pri pripravi in izdaji knjige prostovoljno.

Zgodba ljubezenskega romana se začne na Bledu, ki je med obema vojnama veljal za eno najbolj imenitnih in mondenih turističnih središč ne le tedanje kraljevine Jugoslavije, ampak tudi širše, in je poleg številnih uglednih oseb tedanjega časa privabljal tudi kronane glave na čelu s predstavniki jugoslovanskega dvora. Tako kot se zgodba začne na Bledu, se tam tudi konča, vmes pa eden od protagonistov zgodbe potuje na vzhod, v Indijo. Čeprav je to predvsem ljubezenska zgodba, v kateri slovanske ženske veljajo za srčne, pametne in zveste, roman bogatijo meditacije, poetičnost pa tudi modrosti, saj je bil avtor razgledan mož, zdravnik, velik srbski humanist, znan tudi po dobrodelnosti, je povedal Ošlak. V romanu avtor skozi zgodbo prikazuje tudi vzhodnjaške filozofije, prinaša soočenje vzhoda in zahoda in je hkrati kritika (tedanjega) ­kolonializma.
 

Jezik, ki naj bi spremenil svet

Avtor Blejskega zvona Stevan Živanović je bil sodobnik dr. Jakoba Stefančiča, predsednika Jugoslovanske esperantske zveze, ki še zdaj velja za enega največjih slovenskih esperantistov. Stefančič je urejal esperantski mesečnik La Suda Stelo (Južna zvezda), hkrati je prevedel v mednarodni jezik razna dela slovenskih avtorjev, med drugim Hlapca Jerneja in njegovo pravico Ivana Cankarja. Prav ta prevod je bil podlaga za prevod v japonski jezik, je povedal Ošlak. Poleg Stefančiča je Koroška dala še enega velikega esperantista, ki se je pisal Mitsche (Ošlak ne pozna imena), bil je preprost kmet in ni bil izobražen kot Stefančič. Vinko Ošlak je prevedel v esperanto še Doberdob Prežihovega Voranca, pesmi Srečka Kosovela, Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice in druge, znan je tudi kot pisec izvirnih del v esperantu.

Vloga esperanta, planskega jezika, se v zgodovini ni spreminjala. Esperantisti poudarjajo, da ta jezik, ki ima že več kot stoletno zgodovino, omogoča sporazumevanje med ljudmi z raznih koncev sveta. Jerneja Jezernik, ki je povezovala nedavno predstavitev slovenskega prevoda na Bledu, je dejala, da je bil esperanto nekoč bolj spoštovan, esperantisti pa so verjeli, da je s tem jezikom mogoče ­spreminjati svet.

Esperanto je lahko most med kulturami. Vinko Ošlak je povedal, da bi se, če bi denimo potoval na Kitajsko, povezal s tamkaj živečimi esperantisti. V deželi, ki je ne pozna, bi mu pomagali z osnovnimi nasveti, da bi se lahko med bivanjem tam čim bolj znašel, lahko bi mu zagotovili prenočišče ali prehrano, je dejal in dodal, da gre za solidarnost na podlagi skupnega jezika. V esperantu so govorci vedno enakopravni, je poudaril Ošlak in pojasnil, da v Avstriji, kjer živi, vedo, da ni rojeni Avstrijec, čeprav dobro govori nemško.

V komunikaciji v esperantu nacionalne razlike med govorci niso zaznavne. Esperanto ni vezan na državo, narod ali jezik, zaradi česar je most med kulturami. Tako v glasilo mariborskih esperantistov ne vključujejo le besedil slovenskih avtorjev, ampak tudi iz drugih dežel, tudi eksotičnih, kot sta Nepal ali Indonezija. Med evropskimi državami je esperanto dobro razvit na Hrvaškem in Madžarskem ter na Poljskem, dvakrat na teden pripravlja polurne oddaje v esperantu tudi Radio Vatikan.
 

Preprosta struktura

Kot je poudaril Janez Jug, predsednik Združenja za esperanto Slovenije, ima esperanto enostavno, pravilno in zelo preprosto strukturo, zato se ga je mogoče hitro naučiti. Namen prevoda knjige Blejski zvon je širši kot le prinesti zgodbo med slovenske bralce. Poleg zgodbe Stevana Živanovića bodo bralci knjigo, ki poleg slovenskega besedila vsebuje esperantski izvirnik, lahko uporabili tudi kot učbenik esperantskega jezika, je povedal Jarnovič. Esperanto je sicer sestav­ljen iz pretežno latinskega besedišča, grške slovnice in slovanske skladnje. Jezik ima jasna pravila in je zelo fleksibilen, je poudaril Ošlak.

V esperantska društva v Sloveniji je po besedah Janeza Juga vključenih dobrih sto esperantistov, ocene o tem, koliko Slovencev se lahko sporazumeva v tem jeziku, nima. Mario Vetrih, predsednik Esperantskega društva Maribor, je povedal, da se je z esperantom srečal v mladih letih, vendar ga je zaradi družine za več let postavil na stran. V zadnjih letih se je vrnil k esperantu in opaža, da imajo podobne izkušnje tudi drugi ­esperantisti.

Predstavitve slovenskega prevoda knjige se je udeležil tudi gost iz Švice, dr. Giorgio Silfer, ki v esperantu piše prozo in poezijo. Silfer je zaslužen za to, da je svetovni Pen priznal esperantski Pen, tokratnega srečanja Pena pa se je udeležil kot delegat esperantskega Pena. Čeprav so predstavitev prevoda esperantisti hoteli vključiti v program letošnjega jubilejnega, 50. srečanja Pena na Bledu, jim to ni uspelo in so prevod zato predstavili ob robu tega srečanja.

Iz esperanta izvira kultura spoštovanja, je dejal Silfer in ocenil, da ima za majhne narode esperanto velik pomen. Za človeka niso pomembne zunanje lastnosti niti oprema ali orožje, človekovo bogastvo je njegov intelekt, je dejal Silfer in dodal, da velikost naroda ni odvisna od števila ljudi, ampak od kulturnega prispevka.