Gergijev in Univerza v Ljubljani

Pred dnevi sem bil na koncertu orkestra Marijinskega gledališča, ki ga je vodil Valerij Gergijev, solist pri klavirskem koncertu Rahmaninova pa je bil Dmitrij Šiškin. Koncert se mi je zdel veličasten, a ta občutek je, kot kaže, preveval tudi večino publike, saj so izvajalce nagradili s stoječim aplavzom, kar se v Cankarjevem domu ne dogaja prav pogosto.

Prav nenavadno je, da me je orkester tako očaral z glasbo, ki sicer ni na listi meni najbolj priljubljenih melodij. Ko sem o tem premišljeval, sem ugotovil, da se me je dotaknil skupinski duh orkestra. Orkester je dihal s skupnimi pljuči po utripih skupnega srca. Loki violin so se gibali v popolni skladnosti, orkester pa je bučel kot ocean, v katerem se vsi valovi zlivajo v pravilen slap, ki udarja ob obalo.

Na žalost je to idilo zmotil podatek, ki je bil posredovan med razgovorom v odmoru, da je uvrstitev Univerze v Ljubljani na šanghajski lestvici v zadnjem letu spet padla. Šoštakovičeva simfonija, ki je grmela po odmoru, je še poglabljala občutek razočaranja, pa tudi jeze. Ob stopnjevanju napetosti v simfoniji sem se spomnil, da je bil tudi Šoštakovič jezen, ko je pisal simfonijo, a vendar je iz tega nastal koncert, ki ga poslušam in ga igra orkester, ki diha kot en človek za svojo glasbo in ne pristane na nič manj kot brezhibnost.

Zaključujem z željo, da bi o tem razmišljal tudi »orkester« ljubljanske Univerze.