Državne blagajne ni mogoče prazniti, če je ne polnimo

Na Delovi naslovnici 15. aprila v komentarju Karla Lipnika berem: »iz vedenja slovenske politike bi bilo mogoče sklepati, da je Slovenija na robu izjemne gospodarske in socialne krize«, in dalje, da so »ključni izzivi vse opaznejše težave zaradi previsoke obremenitve plač«, kot izpostavljeno pa misel, da bodo »ob takšni politiki slovenska podjetja razvojne oddelke selila v tujino«. (Avtor ne omenja bega strokovnjakov v tujino.) V isti številki Dela Novica Mihajlović poroča o tem, da norveški logist odpira svojo podružnico v Ljubljani. Za zdaj se ne namerava posvetiti razvoju posla v Sloveniji, temveč se bo ukvarjal s »podporo operacijam na območju Evrope, Bližnjega vzhoda in Afrike«. Zato namerava za začetek zaposliti le nekaj ducatov ljudi. Kaj pa je prevladalo, da so izbrali Slovenijo in ne kakšne druge države? Članek odgovarja: »Kakovost poslovnega in političnega okolja, stabilnost države, varnost za domače zaposlene in obiskovalce iz tujine, dostopnost do znanja in mladih, talentiranih in delovnih ljudi, ki dobro obvladajo tuje jezike.« In Ljubljana se je izkazala, po njihovem mnenju, »kot pravi skriti dragulj«.

Tujci so nam torej še enkrat pokazali, da premalo cenimo, kar imamo, in da smo včasih preveč pesimistični. Seveda to ne pomeni, da naša država ne stoji pred zelo resnimi problemi javnega financiranja, kot je omenjeno v komentarju Karla Lipnika. Vendar je treba s prstom pokazati še na koga drugega, ne samo na vlado. Dejstvo je, da od vlade po eni strani zahtevamo, naj iz proračuna financira preveliko povečanje cen energije (ta zgodba se je začela že pod prejšnjo vlado), naj gospodarstvu iz proračuna sofinancira raziskave in razvoj, naj vlada poveča plače in socialne dodatke v skladu z inflacijo, naj plača razliko do povišanja cen dodatnega zdravstvenega zavarovanja, tudi do povišanja cen v domovih za ostarele itd.

V Sloveniji se je razvilo pravo tekmovanje, kdo bo največ iztisnil iz države. V družbi skoraj ni več normalnega dialoga med vlado in za javni denar zainteresiranimi skupinami. Najbolj pogosto potekajo pogovori pod grožnjo s stavko ali demonstracijami (tudi tiste »civilne« družbe v organizaciji opozicijske politične stranke, ki ljudi zavaja z izrazito demagogijo). Res pa je tudi, da vlada nespretno komunicira z javnostmi in s tem ustvarja zmedo.

Po drugi strani pa se vsi uporabniki javnih sredstev premalo zavedajo, da kar država da, mora nekje najprej vzeti. Jemlje pa predvsem vsem nam preko davkov. Povečano javno porabo je treba pokriti s povečanjem davkov. Toda povečanju davkov se vsi upirajo. Bil je govor, da bi znižali obremenitev plač in manjkajoča sredstva zbrali z davkom na nepremičnine oziroma premoženje – toda naj ne bi bilo pravično, da obdavčijo hišo ali stanovanje, do katerega je nekdo prišel z lastnimi sredstvi. Še hujše je, da obdavčijo nekoga, ki živi sam v veliki hiši ali stanovanju, saj zaradi davkov lahko postane socialni problem. Pričakovati, da bi prizadeti v takšnem primeru dal del stanovanjskih prostorov v najem, je preveč nespodobno. Še bolj nespodobno je menda pričakovati, da nekdo za svoje potrebe preveliko nepremičnino proda in se preseli v manjšo. Tako s tako nedavčno politiko vztrajamo pri za gospodarstvo manj prijazni obdavčitvi, podpiramo neracionalno stanovanjsko politiko in raje pospešeno zidamo nova stanovanja in uničujemo zelene površine.

Tudi sicer smo ljudje v Sloveniji naravnani tako, da nasprotujemo vsaki racionalizaciji. FOTO: Dejan Javornik

Tudi sicer smo ljudje v Sloveniji naravnani tako, da nasprotujemo vsaki racionalizaciji. Že pred leti so v zdravstvu poizkušali zmanjšati število porodnišnic, tudi iz strokovno-medicinskih razlogov. Seveda je bil ta predlog sprejet na nož tako med zdravniki kot med uporabniki zdravstvenih storitev. Enaka zgodba se je ponovila lani, ko sta v javnost pricurljali ideji za zmanjšanje mreže nujne medicinske pomoči in za zmanjšanje mreže uradov javne uprave. Enak problem nastopi, če hočejo ukiniti podružnično šolo. Ja, vsak hoče imeti vse pred svojim pragom. To je razumljivo, toda ni razumljivo, da se upirajo to razkošje tudi plačati.

Sedanji minister za zdravje se zaveda pomanjkljivosti v organizaciji in delovanju zdravstva. Da bi stanje izboljšal, je poskrbel za zamenjavo starih nadzornih svetov zdravstvenih zavodov z novimi, ki naj bi bili bolj strokovni. Ker pod novimi nadzornimi sveti ni javnosti znanih nobenih izboljšav, je vprašanje, ali je tem novim nadzornim svetom kdo bolj podrobno razložil, kaj se od njih pričakuje. Recimo, da naj bodo, na primer, posebno pozorni, ali so vsi zaposleni po zavodih polno zaposleni, zakaj nekatere klinike niso prevzele več dela za skrajšanje čakalnih vrst, so pa njihovi zdravniki to opravljali pri zasebnikih, kako so vodene te organizacijske enote, kdo v javnem sektorju opravlja preglede na podlagi zavarovanja preko vrste, kar je čista korupcija itd.

Ministrica za javno upravo je blokirala izplačila gibljivega dela in napredovanja, ker je ugotovila, da predstojniki vedno pozitivno ocenijo vse zaposlene. Kar seveda pomeni, da predstojniki slabo opravljajo svoje delo, ker s takim načinom delovanja ne spodbujajo večje prizadevnosti pri delu in delajo krivico tistim, ki res dobro delajo. Morda pa sploh nimajo meril, ki bi jim pomagala ocenjevati sodelavce. Kljub tej ugotovitvi v pogajanju s sindikati razpravljajo samo o plačnih lestvicah in stebrih, nič pa ne omenjajo, kakšno in koliko dela mora nekdo opraviti na delovnem mestu. Vedeti je treba, da v dobro organizirani ustanovi ocenjevanje zaposlenih ni samo v funkciji motivacije za dobro delo, ampak tudi v funkciji kadrovske politike, to se pravi glede napredovanja, potreb po dodatnem izobraževanju in siceršnjem strokovnem razvoju itd.

V tej reformni evforiji ne bi smeli pozabiti na potrebo po odkrivanju notranjih rezerv in odpravljanju sedanjih organizacijskih pomanjkljivosti, ker noben nov zakon, nov način financiranja ali nova organizacija ne bo sama po sebi odpravila sedanjih neracionalnosti. Javne finance lahko uredimo samo tako, da bomo poskrbeli za bolj smotrno uporabo vseh resursov, ki so na razpolago javnemu sektorju, in da si bomo privoščili le toliko in takšne institucije, ki jih bomo sposobni in pripravljeni plačevati.